Kljub temu da je še zelo mlada, je Zala Smolnikar uveljavljeno ime med slovenskimi glasbeniki. Čeprav trenutno ne more na odre, je ustvarjalna drugače, nekaj ko svoje znanje prenaša na druge v svoji glasbeni šoli, na glasbeni univerzi v Avstriji, ki jo obiskuje, svoj glas in stas pa je posodila junakinji v novi nanizanki Primeri inšpektorja Vrenka.
»Prihajam s sončnega pobočja med Kamnikom in Cerkljami. Z glasbo sem zrasla v družini in tudi prijateljska okolica je bila večinoma glasbena. Starša sta oba glasbenika, ukvarjata se s pedagoškim delom in komponiranjem. Mama je vse življenje omahovala med oblikovanjem in glasbo, pa je slednja zdaj v prvi vrsti. Rada napiše kakšno besedilo in pesmi za otroke, ker ji vseskozi švigajo neke ideje. Oče veliko komponira, velikokrat preveč vadi in je navdušen tekač, včasih je bil biatlonec … Jaz pa sem že od malega govorila, da bom pevka. Vleklo me je tudi v oblikovanje, risanje, slikarstvo. Starša sta mi jasno povedala, da ta poklic ni lahek. Mama mi je govorila: 'Glasba je večja od nas in mi smo le v njeni službi. Moramo biti iskreni do ustvarjanja, se predajati in predvsem iskati sebe,'« opiše samo sebe Zala Smolnikar.
Ambiciozna od malega
»Ko sem bila še zelo majhna, sem se velikokrat usedla na stopnice, ki vodijo v prostor učilnice, kjer je mami poučevala petje, ter tiho in skrivaj poslušala. Velikokrat mi pove, da je opazila moje nogice, ki so se kazale izza ograje, in vedela, da poslušam. Mislim, da sem tudi takrat nabrala nekaj pevskih nasvetov v podzavest, saj so otroci zelo dojemljivi. Svojo pot sem nadaljevala na glasbeni šoli, Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, zdaj pa obiskujem glasbeno univerzo v Avstriji,« pravi Zala, ki je od nekdaj zelo radovedna za stvari in področja, ki jo zanimajo. Zanima jo vse, povezano z umetnostjo in ustvarjanjem, ne mara pa športa in kuhanja. »Od nekdaj pa sem rada prisluhnila zanimivim ljudem, ki imajo svoje poglede, ki nam postavljajo zrcala, ki nas spodbudijo k spremembi, in tistim, pri katerih začutim neposrednost in iskrenost. Vse bolj vidim, da se nam ljudem z neposredno in iskreno komunikacijo ne ljubi ukvarjati, ker je preveč dela in brskanja po sebi. Hitreje je, če se zavije v lep papir,« je realna.
Želi si na svoje
Za uresničenje svojih sanj je zelo hitro odšla od doma. »Sem edinka in sem od nekdaj lahko sama in ustvarjam in mi ni dolgčas. To je gotovo tudi eden od razlogov, da nimam pretiranega domotožja. Šest let sem bila od doma in prihajala domov skoraj vsak konec tedna in še kdaj med tednom. Zdaj pa zaradi karantene že pol leta študij poteka na daljavo od doma in mi mama večkrat na pol v hecu reče: 'Kdaj si se že ti mislila odseliti?' Saj se imamo radi, samo v tem karantenskem času si gremo pa večkrat rahlo na živce,« je iskrena Zala, ki je bila predlagana za avdicijo za nanizanko. Poslala je posnetek kratkega prizora in zatem prejela klic producenta. Navdušila jo je preprostost velikih igralcev, predvsem pa njihova genialnost in dobrodušnost. »Kakšen sij veje iz gospe Ivanke Mežan in Milene Zupančič, naravnost osupljivo. Lepo je delati v energiji, ki kreše od ustvarjalnosti, ker te posrka vase. Pa tudi trema je moja najboljša prijateljica in motivatorka. Daje mi možnost, da sem na odru svobodna, popolnoma začarana in predana hkrati. Če bi kdo lahko začutil, kar sama začutim v tistem trenutku, bi verjetno mislil, da je na drogi, zasvojen,« pove glasbenica, ki uživa tudi v dolgem spanju, branju, gledanju filmov, potovanjih … Komaj čaka na konec karantene, da bo lahko s prijatelji teden dni neprekinjeno žurirala, nato pa dva tedna vadila z bandom in šla čim večkrat na oder.
