Tjaša Hrovat Steklasa se lahko pohvali z enim od najlepših glasov na domači glasbeni sceni. Je nežnejši del dueta Uroš in Tjaša, Veseljakom pa se je v čudovit spomin vtisnila tudi kot pevka Ansambla Zajc, pa tudi na naših terenskih dogodkih, kjer je s svojo energijo vedno poskrbela za dobro vzdušje. Za Tjašo je izredno težko leto, polno izzivov. V preteklem letu je izgubila mamo, pa tudi še nerojenega otroka. Lahko bi brez težav rekli, da ji življenje, kljub mladosti, ni prav nič prizanašalo. Ampak Tjaša se ne da. Še več, skozi svojo zgodbo in razmišljanje želi pomagati tudi drugim, ki se soočajo s podobnimi problemi. Pretekli vikend je posnela videoposnetek, ki si ga lahko ogledate spodaj, v njem pa je spregovorila o vsem kar jo je doletelo v zadnjem obdobju in potrkala na vest ljudi, ki s svojimi vprašanji verjetno ne vede sipajo sol na še vedno krvaveče rane. Odzivi so bili neverjetni in tudi mi smo se odločili, da močni, mladi dami prisluhnemo in damo prostor v našem radijskem etru. Za vse tiste, ki bi vsebino raje prebrali, pa objavljamo tudi Tjašin zapis, v katerem povzema tematiko videa.
Tjaša Hrovat Steklasa:
»No pa dajmo tole skoz. Pogovoriti se mormo. O smrti najbližjih, o nosečnosti in splavu. Vse troje se mi je namreč zgodilo v roku enega leta. Sprašujete, kam sem izginila, da ne objavljam več toliko, kot sem včasih. Ampak preden se vrnem na “stare tire”, bi vam rada neki povedala.
Odkar mami ni več z nami, še ni minilo eno leto, pa se mi je zdelo, da sem z njenim odhodom za dober čas opravila z neprijetnimi stvarmi, ki se odvijajo v mojem življenju.
No, ironično sva z Urošem, 9 mesecev po njeni smrti, ravno na Božič izvedela, da bova postala starša. Res sva bila vesela - tega sva si želela in malo je manjkalo, da nisva kar vsem raztrobila vesele novice češ, da je ta fora, da prve tri mesece za ziher počakaš za naju čisto odveč, ker če bova pozitivno mislila o teh stvareh, se nama to ne more zgodit.
Šest tednov kasneje sem v službi začela krvavet in dan kasneje doživela spontani splav. Bolelo me je, psihično in fizično. Prišlo je do kromosomske napake in da je bolje, da se je izšlo kot se je, so rekli. Pomirja me dejstvo, da do tega nisem pripeljala sama in splava v nobenem primeru ne bi mogla preprečit, tudi če bi 5 tednov samo ležala. V bistvu se ogromno nosečnosti (vsaka peta) konča na tak način, ampak to ni ravno tema, o kateri se veselo razpišeš na facebooku, še težje pa je o tem govorit takrat, ko se ti to dogaja in to definitivno ni tema kar za vsakega.
V bistvu se bližamo razlogu, zakaj sem se odločila ta video posnet. Ne snemam ga zato, da bi se vam smilila, da bi na ta način hotela iskat pozornost. Meni je to uspelo predelat sami in s pomočjo najbližjih. Bi pa vašo pozornost, ki jo mam zdajle, preusmerila na moje osebne izkušnje z ljudmi, ki so bile skozi celotno leto zelo boleče zame in upam, da s tem odprem oči vsaj komu.
Pa najprej razčistimo. Jaz VEM in RAZUMEM, da 99% od vas, ki se boste našli v nadaljevanju - ne misli slabo, ne želi ljudi spravljati v stisko in morda samo išče neko splošno razširjeno temo za small talk.
NE SPRASUJTE STVARI, KI SE VAS NE TIČEJO. » Iiiiiin, kdaj boš kej noseča?« »kaj pa vidva čakata?!«
»A se ti ne zdi, da bo počasi čas, da se mal umiriš in začneš načrtovat družino, sej veš biološka ura pa to?« Ali pa to, ko sem dobila nazaj kakšno kilo, pa objavim kar nek spontan story, kjer kuham/pospravljam/ležim – »uuu, A se tole vidi trebušček?« »Si noseča?« Nosim velik pulover – »mhm, ziher skriva da je noseča«. No ali pa to - dajmo se še tega dotaknit. Nekateri pari pa si pač sploh ne želijo otrok. A jim date mir. A jih nehate prepričevat, kok je fajn met otroke. A jih nehate obsojat da so sebični, če se niso odločili enako kot vi. Vi se rihtajte po svoje in brigajte se zase pa se dejansko ukvarjajte s svojimi mulci.
NAUK: ne veš, kakšno prtljago imajo ljudje, včasih ne veš niti za svoje najbližje sorodnike. O tem ni lahko govorit in ko se vam morijo zagovarjat z nekimi banalnimi izgovori - res ni prijetno. To se mi je dogajalo tudi na ogromno intervjujih.
Pa ne me narobe razumet, ne pravim zdaj, da se o npr. težkih temah zdaj ne pogovarjati s prijatelji/sorodniki in se jim izogibat.
Dobro je, če ste se s prijatelji in sorodnikih sposobni pogovarjat tudi o globljih, neprijetnih stvareh. Ampak - vzemite si čas za take pogovore.
Ko je bla moja mami še bolna, ni želela, da vsem okrog razlagamo o njenem zdravstvenem stanju. Tudi zdaj ne mislim razlagat, kako je bilo in kaj smo dali čez.
Povedala pa vam bom, kako je bilo meni. Ljudje so firbčni in površinski. Kooolikokrat je moj pogovor z znanci izgledal takole: Kako si .. bla bla bla.. - ti, kako je kej mami? Kdaj sem se enostavno zlagala in rekla: »ej, boljše«. Ali pa kaj bolj v stilu: »ej, bori se!« Kdaj sem bila mogoče malo bolj ranljiva, pa sem dejansko rekla »ma pismo, ni najboljše, zadnji izvid ni bil dober.« Ampak pazi odziv: »ej sej bo.« in je šla dalje. Še bolj bizarne so scene, kje vse so ljudje mislil, da jim bom razlagala, kako je kaj moja mami.
⁃V službi, med tem ko sem z učenci stala v jedilnici in jim pomagala pri kosilu.
⁃Na domačem dovozu me je, ko sem iz avta nosila »fasngo« ustavila neznanka in me spraševala kako je mami. »
⁃Ko sem stala na semaforju mi je ženska, ki je nisem poznala, prišla potrkat na okno in me vprašala, če je mami res tok švoh, kot pravijo.
A vidite v katero smer bo šla moja prošnja?
Prosim, ne začenjajte težke teme, za katero nimate časa oz. nočete slišati slabih novic. Ogromno krat so ljudje prišli, na hitro zmešali »drek« in me pustili v njem. Ker se ne znajo soočit s slabimi novicami, ali pa, ker so hoteli samo small talkat in s to temo na hitro zaključit.
Jaz se čistim in zdravim tako, da stvari dam iz sebe. V obliki glasbe in pogovora. To sem do sedaj delala z Urošem, z mojimi prijateljicami in najožjimi člani družine. Zdaj, ko sem sama te stvari predelala, pa sem se odločila, da svoj doseg in glas uporabim namesto vseh, ki v stiski iščejo banalne izgovore in jim tak small talk uniči dan.
Da pa ne bom govorila samo o tem, česa NE počet, se dajmo na hitro dotaknit še tega, kaj pa bi si jaz takrat želela. Tako kot sem že rekla, ne da se tem temam zdaj na široko izogibamo. Moje dobre prijateljice so mi glede pogovora o mami rekle: »Ej, zanima me, kako je kaj z mami, si pripravljena o tem govorit?« Večino časa sem bla pripravljena, kdaj sem pa rekla »oh, daj, a lahko drugič, zdaj ne bi o tem.«
Večino časa rabiš samo nekoga, da se mu skašljaš, poveš skrbi, stiske. Ne rabiš dajat nasvetov, ne rabiš iskat primerjav pa reči, »ja od moje tete sestrična je imela prijateljico, ki je isto bolna in je jedla matični mleček«, in ne rabiš človeka tudi kar živega pokopat s preveč realističnimi komentarji. Samo poslušaj in poskusi biti empatičen.
Enako v primeru splava. »A želiš o tem govorit?« »Kako se počutiš?« »Kako pa gledata za naprej?« Namesto »Ah, pa ja ne boš zaradi tega jokala, bosta pa kmalu novega otroka naredila, pa bo. Še enkrat. Jaz vem, da se večina sploh ne zaveda, da postavlja vprašanja, ki so za nekoga nepredstavljivo težka za odgovorit.
In niste slabi ljudje zato. Samo prosim vas, da se pri naslednjem small talku ugriznete v jezik. Tako, jaz sem dala iz sebe. Upam, da s tem videoposnetkom sprožim vsaj kakšno debato doma, komu odprem oči in kakšnemu paru, oz. posamezniku prikrajšam neprijetne občutke in iskanje banalnih razlogov.
