Kakšne presenetljive preobrate prinese življenje, je na svoji koži dodobra izkusila Barbara Lapajne Predin. Dolga leta je bila igralka s statusom svobodnjakinje. Filigransko natančno je producirala koncerte moža Zorana Predina in gledališke predstave. Zaradi njegove hude bolezni pred desetimi leti pa sta čez noč ostala brez prihodkov. Barbara je pobrskala po sebi in odkrila še svoje druge talente. Danes uživa kot cenjena mediatorka in profesorica ter občasno dela še izlete na film in televizijo. Nazadnje kot policijska šefinja Berta v nanizanki Primeri inšpektorja Vrenka.
»Snemanje nanizanke je bil svetel žarek sredi lanskega leta. Potem ko so zapirali vse mogoče in je sledila vsesplošna negotovost, je bilo občudovanja vredno, kako so producenti nanizanke vztrajali in izpeljali projekt s kar 52 snemalnimi dnevi, veliko ekipo in niti enim okuženim, kar je tudi svojevrsten dosežek,« začenja pripoved Barbara in dodaja, da so se držali vseh predpisov za preprečevanje širjenja okužbe. Njene prizore na policijski postaji so snemali v stolpnici Dela, ki je bila imenitna kulisa. Potem ko je 56-letnica odigrala številne vloge v gledališču, na filmu in televiziji, se je bila prisiljena posvetiti popolnoma drugim stvarem.
Mediacija te nauči aktivnega poslušanja
»Deset let sem bila v igralstvu. V svojem delu sem uživala, a sem prišla v obdobje, ko na svobodi ni bilo dovolj kruha. Če bi bila redno angažirana v kakšnem gledališču, bi bilo bolje, bilo bi več vlog, s tem pa tudi profesionalne rasti. Tako pa sem se nekako znašla, da sem producirala Zoranove koncerte in gledališke predstave, v katerih sem tudi sama igrala. In ker me je od nekdaj zanimala kopica stvari, sem še vpisala magisterij na fakulteti za družbene vede. Potem ko je Zoran zbolel in moral na operacijo, sva v kratkem času ostala brez sredstev za življenje. Nekaj časa sva še krpala s prihranki, nato pa sem si rekla, da se bom morala naučiti delati nekaj, kar bom lahko počela sama. Videla sem oglas za mediacijo, za usposabljanje mediatorjev. Želela sem si, da me naučijo, da bi to rada znala,« pripoveduje Barbara in dodaja, da je 140 ur osnovnega izobraževanja minilo, kot bi mignil. Učenje je pomenilo tudi delo na sebi, učila se je komunikacijskih veščin pa tudi tega, da nehaš ljudem ponujati nasvete in predloge, kako bi morali, in se naučila res poslušati. To jo je tako posrkalo, da se je vpisala še na 120-urni tečaj družinske mediacije. Kmalu jo je novo znanje pripeljalo do upravne akademije, kjer je začela predavati komunikacijo, krizno komunikacijo, obvladovanje težavnih ljudi in javno nastopanje. Udejstvuje pa se tudi v Društvu mediatorjev.
»Imela sem veliko srečo, da so me povabili na nekaj šol in sem lahko delala različne vaje z otroki. Žal je tako, da otroci pridejo v šolo in nihče ne pričakuje od njih, da bodo znali Pitagorov izrek ali brali Dostojevskega. Od njih pa se že od začetka pričakuje, da bodo znali ustrezno komunicirati, a ni tako. To so veščine, ki se jih je treba naučiti. Nekateri imajo srečo, da v družini dobijo osnovna komunikacijska orodja. Pri vseh pa žal ni tako. Je pa tudi res, da se komunikacija med štirimi družinskimi člani precej razlikuje od tiste v razredu z 28 učenci,« razlaga Barbara, ki ji je nova kariera hitro zlezla pod kožo. Rada predava in piše priročnike. Nova znanja pa so bila dobrodošla tudi v njeni družini, saj so se naučili vsi resnično prisluhniti drug drugemu. Tako so tudi bolj mirno prenesli lansko karanteno.
Iskrice lepega v zahtevnih časih
»Najino življenje poteka tako, da jaz delam čez teden, Zoran pa predvsem ob koncih tedna. Lani pa sva bila oba veliko doma. Sprva je nekako šlo, a sva se tudi ujela v negativnih občutkih, ko ne moreš nikamor, ko ne moreš delati načrtov za prihodnost … Dušilo naju je, ko nisva mogla niti za en dan vedeti, kaj bova lahko izpeljala. Trudiva se delati na stvareh, ki ne morejo od zunaj vplivati na naju. Zoran piše drugi roman, jaz pa priročnik za prodajne pogovore. Ko se bodo stvari uredile, se bo treba spomniti vseh komunikacijskih orodij, ki jih potrebujemo pri prodaji. Vsake toliko pa imava tudi 'lockdown' občutke, da nič ne gre. Na srečo pa jih nikoli nimava hkrati. Najbolj pa je nastradal najin najstnik Črt, dijak tretjega letnika Gimnazije Poljane, ki še edini od otrok živi z nama. Vsi drugi so že na svojem in imajo svoje družine. Črt naj bi šel letos prvič na informativne dneve, pa ne vemo, kako bodo to izpeljali,« razlaga Barbara, ki si poskuša čim bolj organizirati dneve. V urnik pa obvezno vključi tudi branje. Za to si vedno vzame čas, nikoli ne bere le pet minut. V devetih mesecih karantene si je vzela čas in prebrala vse knjige, ki so ji nekoč veliko pomenile. Hvaležna je, da si lahko naroča nove knjige, pa tudi doma ima veliko neprebranih. Obudila pa je tudi pletenje in pod njenimi spretnimi rokami nastajajo jopice za vnuke, prevleke za blazine, puloverji, igrače. Zelo pa uživa, ko se z Zoranom odpravita na dolge sprehode, da se nadihata in po poti tudi temeljito pogovorita. Ona pa skuša vsak dan tudi malo telovaditi. »Navijem si glasbo, plešem in telovadim, pa čas mine, kot bi mignil,« pove Barbara, ki si nadvse želi, da bi lahko šli nekam vsaj za en dan. Novembra sta bila z Zoranom povabljena v Maribor na branje poglavja iz njegove knjige. »Zdelo se nama je kot največje doživetje,« se smeji rdečelaska, ki si želi, da bi se čim prej spet odpravila na potep.