Življenje je prekratko, da bi bil zagrenjen
Za Klemna Slakonjo bi zlahka dejali, da je talent tisočerih obrazov. Z vsakim svojim projektom dvigne veliko prahu, tudi čez mejo. Je mojster preobrazbe, igralec, pevec, oče in televizijski voditelj. V zadnjih letih pa se je naučil tudi veliko stvari, ki ga skozi življenje vodijo bolj umirjenega in srečnega.
Čeprav smo imeli občutek, da se je Klemen Slakonja zadnja leta nekoliko umaknil iz javnosti, to ne drži. Vse čas je namreč pridno ustvarjal in kakor veter v jadra lovil nove ideje. »Nimam občutka, da bi se kadar koli prav zares umaknil z oči medijev. Vsake toliko mi prav dene malo premora, da se 'resetiram', v miru premislim naslednje korake, a občutek imam, da sem vedno v pogonu. Resda je od moje zadnje tedenske oddaje, ki sem jo vodil, minilo skoraj sedem let, a v tem času sem odvodil dve Emi, ustvaril štiri pesmi in produkcijsko zahtevne spote za moj YouTube kanal (Putin, Trump, Merkel, Dončić), po vsej Sloveniji koncertiral z Big Bandom RTV Slovenija, lani ustvaril avtorsko novoletno oddajo na TV Slovenija, igral v gledališču, sinhroniziral risanke, po skoraj devetih letih v Drami šel na svobodo in nazadnje podpisal še pogodbo z založbo Universal Music Group. Prosti čas pa sem preživel z družino. Tako da je bilo v resnici kar pestro,« pojasni in z nami deli še eno zgodbo. »Leta 2013 sem imel precej travmatično izkušnjo snemanja svoje lastne oddaje v Srbiji. Razmere za delo so bile katastrofalne, tako da dolgo nisem imel pristne želje po ustvarjanju nove tedenske oddaje. Je bila pa po drugi strani to tudi zelo poučna izkušnja. Najprej sem se naučil, kakšni morajo biti pogoji za izvedbo oddaje na neki ravni, ki bi jo rad dosegel. Če ti niso izpolnjeni, se tega preprosto ne grem več. Ko pa so, me je pa eno samo veselje. In takrat se tudi z veseljem lotim televizijskega projekta. Kot drugo pa sem se naučil tudi postavljati meje. Zdaj vem, kje so, in ker sem tudi sam zrelejši, bolj izkušen in se znam temu primerno odzvati, me ne skrbi, da bi se kaj takega ponovilo. Pa tudi če se, zdaj že vem, kako se v tem primeru najprimerneje odzvati, da ne bi po nepotrebnem izgubljal energije.«
Prav delo na televiziji je bila sicer že od nekdaj ena Klemnovih velikih želja. »Nikoli ne bom pozabil občutka pred svojim prvim televizijskim nastopom, ko sem imitiral v oddaji Hri-bar. Metuljčki v trebuhu, skoraj še bolj intenzivni kot pri ljubezni. Posebna čarovnija se je zgodila tudi na Emi 2011 in v vseh letih od takrat sem v oddajah, ki sem jih vodil, iskal podobne občutke, hrepenel po njih. Pa jih nisem več našel. Vse do Eme 2020. Kot da bi se na novo zaljubil,« pripoveduje Brežičan, ki zdaj vodi novo oddajo Kdo si ti? Zvezde pod masko. In kako pogosto se mu zdi, da ljudje sicer v življenju nosimo maske, nekateri celo več njih? »Zadnje leto se mi zdi, da zelo pogosto. (smeh) Nosimo maske, hkrati pa maske padajo. Prav ta situacija nas uči soočanja s sabo, vračanja k sebi in snemanja takšnih in drugačnih mask, za katere se niti nismo zavedali, kdaj in zakaj smo si jih nadeli. Sicer pa sam skušam živeti čim bolj pristno, brez mask. In jasno povedati, kar koli mi pač leži na duši.«
Otroci so naše največje ogledalo
Klemen je pri delu znan kot velik perfekcionist, a nič drugače ni niti v zasebnem življenju. »Prizadevam si za to, da rastem na vseh področjih življenja. Se pa zavedam, da perfekcionizem ni vedno najbolj idealna lastnost, tako da se učim spuščati in zaupati. Skušam prepričati samega sebe, da sem v danih okoliščinah in na točki življenja, v kateri sem, dal vse od sebe in naredil vse, kar je v moji moči. Potem sem bolj pomirjen.« Najbolj ga razjezijo aroganca, laži in sprenevedanja. »A se ne glede na vse skušam čim manj jeziti. Ko me nekaj razjezi, ne dovolim čustvu, da me preplavi, poskušam ostati zavesten in ugotoviti, kaj in zakaj je v meni sprožilo tak odziv. Poskušam ga 'predihati' in mu priti do dna. Veliko lepše je, če počnemo stvari, ki nas razveseljujejo. Pri meni je to glasbeno, igralsko ustvarjanje, nastopanje, igra z otroki, prosti čas z Mojco, potovanja … pa čeprav samo na potep iz lastne občine.« (smeh)
Da pri njih doma ni nikoli dolgčas, poskrbijo trije otroci: Ruj, Lev in Mila. »Trudim se, da bi se otroci čim bolj zabavali. In jim hkrati vcepiti ljubezen, sočutje, prijaznost. Zavedam se, da smo starši njihov zgled, zato se trudim po svojih najboljših močeh. Otroci so naše največje ogledalo. Tako da se od njih ogromno naučim.«
Naučiti pa se je moral tudi, kako med zaprtjem šol skupaj z Mojco stopiti v učiteljsko vlogo. »Med prvo karanteno, ko ni bilo ne predstav ne koncertov in smo obtičali doma s šolanjem na daljavo, sem dejal, da si ne predstavljam, kako znese tistim, ki delajo od doma. Dan ima na voljo 24 ur in težko je hkrati delati, skrbeti za otroke in jih obenem še šolati. Pozneje sva tudi midva z Mojco morala delati od doma, tako da nama je postalo zelo jasno, kako znese tistim, ki delajo od doma ob šolanju. Zelo težko. Zato smo si omislili še pasjega mladiča. Da bi bilo vse skupaj vsaj malo drugače. In še malo težje. (smeh) Sicer pa je bilo to za nas najprej kar stresno, potem pa smo se nekako unesli, se na novo organizirali. A nikakor ni bilo lahko. In še veliko bolj sem začel ceniti učiteljski poklic,« pripoveduje igralec, ki pa se kot večina staršev zdaj veseli, da so se njihovi otroci vendarle vrnili nazaj v šolske klopi.
In ko smo ravno pri otrocih – kakšen je bil kot otrok Klemen? »Mogoče sem bil celo preveč priden. Oba starša sta delala na šoli, tako da si nisem želel, da bi se komu zameril. (smeh)