Vsestranski glasbenik Matjaž Vlašič, ki je v svoji bogati glasbeni karieri ustvaril od 500 do 700 skladb, je pred dnevi doživel prav posebno prelomnico, abrahama. Ob tem je priznal, da se je malo zamislil. Kajti čeprav se počuti mladostnega, se zaveda, da leta hitro tečejo. Načrtoval je veliko praznovanje, a ga je prestavil na poletje, ko se bo lahko s prijatelji, med katerimi je ogromno glasbenikov, poveselil in nazdravil na pikniku, seveda če bodo razmere to dovoljevale.
Matjaž Vlašič je v petdesetih letih doživel že toliko, kolikor mnogi nikoli ne bodo v vsem življenju. Njegovo pestro in razgibano življenje je predano glasbi in vsi, ki ga poznajo, so si edini, da je tako dober zato, ker to počne s srcem. Doma so glasbena družina, saj se z glasbo ukvarja tudi žena Urša, s katero velikokrat sodelujeta pri skupnih projektih. Zaprisežena glasbenika pa sta tudi njuna sinova Maj in Lan. Starejši Maj pravkar končuje magistrski študij ekonomije, Lan pa obiskuje prvi letnik Akademije za glasbo, kjer se je vpisal na študij pozavne. »Pri nas doma je res pestro. Z Majem igrava skupaj tudi v glasbeni zasedbi Marko Vozelj in Mojstri. Čeprav živimo v hiši, so stene tanke, in velikokrat ko vadimo, slišimo drug drugega. Če opazimo, da kdo izmed nas dela napake ali se sooča s spodrsljaji, se o tem pogovorimo, drug drugemu svetujemo, ne da bi bil kdo užaljen. Čeprav sta se sinova rodila v glasbeni družini, ju z ženo nisva prepričevala, da naj se ukvarjata z glasbo. Pustila sva jima, da gresta svojo pot in se sama odločata, kaj bosta v življenju počela. Sva jima pa vedno na voljo, če potrebujeta nasvete, povezane z glasbo,« pravi novopečeni abrahamovec, ki se je ob okrogli obletnici, ki jo je dočakal 9. marca, malce ustavil in zamislil: »To je res neka prelomnica, rekel sem si, zdaj si pa res star. Zamislim se, ko opazim, da me ljudje vikajo in mi govorijo gospod. Kljub temu pa se globoko v sebi počutim mladega. Rad imam ljudi, ne glede na to, kateri generaciji pripadajo, zame je najpomembnejše le, da so iskreni. Na neki način se veselim praznovanja tega jubileja, ker bo tam ogromno ljudi, ki so mi blizu in s katerimi že vrsto let sodelujem. Že zdaj pa povem, da na tem pikniku ali kar koli že bo ne pričakujem, da bodo glasbeniki igrali. Želim si predvsem to, da bi prišli, se zabavali in se imeli lepo ter da bomo skupaj kaj dobrega pojedli in popili. Za darila mi ni mar in to dobro vedo tisti, ki me poznajo. Sprašujejo me, kaj naj mi kupijo, kaj si želim. Sem človek, ki ga osrečujejo malenkosti. Denimo neizmerno sem srečen, če me presenetijo z nabranim regratom ali kaj podobnega. Na svojem praznovanju si želim prijatelje, in ne njihovih daril.«
Igral za malico
Morda pa bo Matjaž z darilom obdaril kar samega sebe in si kupil kakšen nov instrument. »To je moje delovno orodje in te stvari so precej drage. Kupim si jih takrat, ko jih potrebujem, in tega ne štejem za darilo,« pravi. So ga pa na rojstni dan razveselili prijatelji. »Poslali so mi video z voščilnicami, med katerimi je bilo tudi nekaj prijateljev, ki jih že dolgo nisem videl. Res sem bil ganjen in hkrati srečen. Lepšega darila si ne bi mogel želeti. Vem, da za vsem tem stoji Marko Vozelj, s katerim igramo skupaj v bendu. On ima občutek za take stvari, to je človek, ki ga moraš imeti rad, zato se ne čudim, da je med ljudmi tako priljubljen.«
Matjaž se je kot srednješolec najprej srečal z narodno-zabavno glasbo, saj sta z očetom igrala na različnih prireditvah in tako mu je v žep kanilo nekaj cvenka za vsakdanje potrebe. »Na srednji glasbeni šoli smo skoraj vsi sošolci skušali kaj zaslužiti s priložnostnim igranjem, a ni šlo za kakšen velik denar. Toliko je bilo, da smo si kupili kakšno malico ali drugo malenkost.«
Na Akademiji za glasbo je potem študiral violino in takrat je spoznal, da bo prav glasba tisto, s čimer si bo služil kruh. Sicer pa je svojo glasbeno kariero začel pri Pop Designu, za katerega je prav v teh časih napisal novo skladbo, ravno tako tudi za Vesele svate, pa zdajšnji matični ansambel Marko Vozelj in Mojstri, za katerega so posneli tudi videospot … »Karantena je bila zame zelo plodna, saj sem veliko ustvarjal in, kar je najpomembnejše, vzel sem si čas, ker so mi razmere to dopuščale. Sem pa prišel še do enega spoznanja, in sicer kako je pomembno zdravje. Prebolel sem okužbo z novim koronavirusom, ne v najbolj blagi obliki, in spoznal, kako je to lahko resno, zato je ena največjih želja za rojstni dan ta, da bi bil zdrav.«
Matjaž, ki je že od mladih let glasbenik, dobro ve, kako naporno je tako življenje, zato za potovanja nikoli ni imel časa. »Veliko smo igrali in niti nisem čutil kakšne velike potrebe, da bi potoval,« pravi. »Grem pa rad po Sloveniji in v kakšno sosednjo državo. Morda kdo misli, da sem kot glasbenik obiskal veliko koncertov znanih glasbenikov. Tudi za to ni bilo časa, ker smo imeli ob koncih tedna nastope. Izpostavil bi mogoče koncert Rolling Stonsov v Beogradu. Na srečo je v zadnjih letih veliko koncertov z glasbeniki svetovnega slovesa tudi v Sloveniji, ki jih obiščem, če mi čas to dopušča.«
Kot je Matjaž že omenil, niti sam ne ve natančno, koliko skladb je ustvaril, za nameček pa nima niti dobro urejenega arhiva. »Težko bi rekel, katera skladba je zame najpomembnejša, na katero sem najbolj ponosen. Lahko pa izpostavim muzikal Cvetje v jeseni. Naj povem, da nikoli nisem bil ljubitelj muzikalov in sem se vsega tega lotil z malo mešanimi občutki. Nisem mogel verjeti, kako me je potem vse to pritegnilo. Bili smo odlična ekipa in kar neverjetno je, da smo ustvarili dvesto ponovitev.«