Nuša Derenda vedno znova preseneča

Pevka Nuša Derenda je na odrih vedno brezhibno urejena od glave do peta, v vrtoglavo visokih petah in tudi krajših krilih. Ko ugasne mikrofon, pa jo boste pogosto srečali v športnih oblačilih in skorajda brez ličil. Že nekaj let pa tudi sezuje telovadne copate in se na tradicionalni Pohod na Šentvid z Lojzetom Ogorevcem odpravi bosa. Letos ji je družbo delala čisto posebna gostja – mehka in puhasta psička Vivi, njena velika ljubezen v zadnjih mesecih.

Poskušam biti čim bolj aktivna, saj se zavedam, da zdravje in dobro počutje nista samoumevna, temveč se je treba zanju truditi. In to vsako leto bolj za iste rezultate. Tako me boste srečali na kolesu, na kakšni vadbi ali pa pri lazenju v hrib. Vsako leto pa se z veseljem odzovem povabilu našega glasbenega prijatelja, posavskega glasbenika Lojzeta Ogorevca, ki se že dolga leta vzpenja na Šentvid oziroma hrib Sv. Vid nad Čatežem nad Brežicami, posebej priljubljen med domačini. Enkrat letno pripravi čisto poseben, bosonogi vzpon. In rada se odzovem njegovemu vabilu,« pove Nuša, ki se je tega podviga letos lotila že četrtič. Prizna, da ji je bilo najhuje prvič, kajti včasih so bili otroci še vajeni naokoli tekati bosonogi, zdaj pa imamo vsi tako občutljiva stopala, da bosi komaj prehodimo nekaj metrov. In dobre pol ure peš navkreber ni kar tako, četudi sta stik z naravo in masaža še tako blagodejna in zdrava. »Prvič mi je bilo najhuje, saj me je na poti po skalah, blatu in koreninah pošteno zbadalo v podplate. Po vrnitvi v dolino pa me je čakal še nastop in sem se morala obuti v visoke pete. Komaj sem stala na odru, tako so me bolele noge,« se v smehu spominja Nuša, ki na pohodu vsakič uživa. Tudi zato, ker se na vrhu malo poveselijo, razgibajo in zaigrajo. Letos se ji je pridružil še mož Frenk, ki so mu na vrh hriba pripeljali harmoniko in je pošteno raztegnil meh. Med njimi je bil tudi poseben gost, še en glasbeni prijatelj Boris Kopitar. Nuša pa je imela še čisto posebnega spremljevalca.

»Dolgo sem si želela kužka in pred štirimi meseci sem si izpolnila to željo. Dobili smo novo članico družine, ljubko psičko pasme coton de tulear, ki je pravi puhek. Malo je podobna maltežanom in bišonom. Z njo je res veliko veselja. Prve tedne smo se privajali drug na drugega in je nisem upala pustiti same doma. Zdaj se je nekoliko privadila, je pa skrb zanjo nova obveznost in tudi izziv. Zdelo se mi je, da potrebujem nekoga za crkljanje, ko še nimam vnukov,« se muza Nuša, ki se je v Vivi čisto zaljubila. Njena mama se je pošalila, da imajo zdaj pri hiši skoraj več igrač kot takrat, ko sta bila njena sinova majhna. A Nuša se ne da, uživa v družbi bele kosmatinke. Da ni preveč sama, jo z veseljem vzame s seboj na sestanke. Sprva sta se skupaj zapeljali do Brežic, nato do Ljubljane, zdaj pa skoraj ni poti, kamor ne bi šla zraven. »Bolje je, da je z mano kot sama doma. Je prava bomba energije. Če je ne čuvam, zgrize čisto vse – od nogavic do spodnjih hlač. Zato še toliko bolj pospravljam čevlje,« se smeji pevka, ki se to jesen veseli kar nekaj koncertov. Na nekaterih bo nastopila sama, pa s pianistom, skupino, orkestrom … »Letošnji dopust sva s Frenkom preživela tako, da sva se kar nekajkrat za štiri dni odpravila na različne konce na morje. V dobrem pa imava še lanske in letošnje turistične bone, tako da lepega še zlepa ne bo zmanjkalo,« je zadovoljna. Seveda pa jo bo na nove podvige spremljala ljubka Vivi.