Brane Klavžar je za revijo Muzika povedal: "Podrobnosti o tem, kako je potekal moj prvi šolski dan, se ne spomnim zelo dobro. Spomnim se učiteljice, takrat smo jih imenovali tovarišice, druge podrobnosti pa mi niso ostale v spominu. Ker sem bil precej navihan otrok, sem v četrtem razredu dobil ukor, ker sem med igro razbil lestenec. Na splošno so bili časi drugačni, otroci smo se učiteljev bali. Kljub temu sem rad hodil v šolo, čeprav se kot otroci nismo zavedali, kakšna dobrina je bila hoditi v šolo, tega se zavemo šele kot odrasli. Se pa rad spominjam druženj s prijatelji in sošolci ter številnih iger na igrišču. Cele ure smo se podili za žogo in se igrali igre, ki jih danes ne poznamo več."
Spregovoril je tudi o glasbi in ljubezni, ki jo je gojil do športa: ''O glasbi v času osnovne šole sploh nisem razmišljal, saj sem bil navdušen športnik. Oče je bil ljudski godec in harmoniko smo imeli pri hiši. V času mojega prvega letnika trgovske šole je oče učil igranja harmonike sina svojega prijatelja. Ves teden sem ga poslušal, kako je preigraval eno in isto melodijo in ni mi bilo jasno, zakaj potrebuje toliko časa, da se jo nauči. Eno popoldne, ko očeta ni bilo doma, sem vzel harmoniko in poskusil sam zaigrati. Za tisto melodijo, ki jo je fant igral ves teden, sem po posluhu potreboval kakšnih 20 minut. To mi je dalo zagon in tako sem vsako popoldne malo igral različne melodije, vse skupaj pa sem dobri dve leti skrival pred očetom. Pozneje sem se seveda znašel tudi v vlogi učitelja, igranja harmonike sem poučeval številne otroke prijateljev in znancev, v čemer pa nisem najbolj užival, saj so otroci pogosto prihajali na ure harmonike predvsem zaradi želje staršev.''