Razvadili smo se, da smo bili na Božič deležni velikega decembrskega koncerta v Stožicah. A Magnifico je lani objavil, da je teh koncertov konec. Zato smo se potolažili z letošnjim novembrskim koncertom v dvorani L 56, na odru letošnjega Kurzschlussa. Seveda je dvorana manjša kot v Stožicah, a koncert je bil zato bolj intimen in pristen. Magnificu in njegovim glasbenikom se vidi, da na odru uživajo, da so pravi glasbeniki, z dušo in srcem. Magnifico je na začetku povedal, da je naš »dušni pastir«, mi pa očitno njegove ovce, ki mu moramo slediti. In smo mu. Peli smo in plesali ob ritmih glasbe, ki jo vsi poznamo, ki je del našega DNK.
In doživeli smo vse: od jodlanja, do glasbe iz Cvetja v jeseni, od Čefurja do Pedra, brez premora, v norem ritmu. Seveda sta največ norenja publike izzvali pesmi Silvija in Samo ljubezen.
Prvi bis je bil tudi vrhunec koncerta. Na oder so prišli še tamburaši in moški sekstet, in skupaj so zapeli in zaigrali Pastirče mlado, Zelenega Jurija in »pesem, ki je ratala večja od mene«, kot jo je napovedal Magnifico, Pukni, zoro.
Dve uri in pol norenja, dve uri in pol prepevanja, dve uri in pol norega ritma … tak je bil sobotni koncert Roberta Magnifica.
Na koncu koncerta seveda ni smel manjkati pionirski pozdrav publiki.
