V 15 letih svojega izhajanja je postala mnogo več kot le mesečna tiskovina – postala je dom glasbe, ki nas povezuje, tolaži in navdihuje.
Revija je nastala iz strasti. Strasti do glasbe, do slovenskega jezika, do ljudi. Prvi uredniški zapis je obljubljal, da bo revija Muzika mesto, kjer bodo dom našli vsi, ki živijo za harmoniko, glas in srce – in to obljubo je držala vse do zadnje številke. Skoraj 200 izdaj, več kot 11.000 strani vsebin, nešteto intervjujev, osebnih zgodb, portretov, poglobljenih člankov in poklonov legendam slovenske glasbene scene.
Zgodbe, zapisane v Muziki, niso bile samo informativne.
Bile so žive, iskrene in človeške. Bile so izpovedi. Spomini. Pogledi v zakulisje. Revija je vstopala v domove glasbenikov, se usedla na njihove kavče, okušala njihovo kulinariko, in predvsem – poslušala. Bralcem je približala ansamble in pevce ne kot zvezde, ampak kot ljudi. Z vsemi njihovimi vzponi, padci, solzami in smehom.
Bile so žive, iskrene in človeške. Bile so izpovedi. Spomini. Pogledi v zakulisje. Revija je vstopala v domove glasbenikov, se usedla na njihove kavče, okušala njihovo kulinariko, in predvsem – poslušala. Bralcem je približala ansamble in pevce ne kot zvezde, ampak kot ljudi. Z vsemi njihovimi vzponi, padci, solzami in smehom.
Skozi leta je revija spremljala najlepše in najtežje trenutke slovenske narodno-zabavne glasbe. Poklonila se je velikim imenom: Lojzetu Slaku, Slavku Avseniku, Brendiju, Henčku, Simoni Weiss … Ne le z novinarskimi prispevki, temveč z globokim spoštovanjem. Bila je eden redkih medijev, ki je domači glasbi namenil resničen prostor – tudi takrat, ko so drugi molčali.
Posebno mesto v zgodbi revije ima njen ustanovitelj in odgovorni urednik, Domen Hren. Njegov osebni odnos do glasbe je bil srce revije. Skupaj s predano ekipo novinarjev, oblikovalcev, lektorjev in zunanjih sodelavcev je Muzika ohranjala visoko uredniško raven, obenem pa toplino, ki jo danes redko najdemo v medijskem prostoru. Nad vsem je ves čas bdel čut za detajl, spoštljiv odnos do bralcev in zavest, da se gradi nekaj večjega – del kulturne zgodovine.
Revija Muzika je rasla skupaj s svojimi ustvarjalci.
Med vrsticami člankov se je mešal tudi otroški smeh in življenje uredniške družine. »Muzika je bila več kot poklic – bila je način življenja,« zapiše Domen v poslovilnem uvodniku. In to čutimo tudi mi, bralci. Ko prebiramo zapise o generacijah, ki so ustvarjale novo domačo glasbo, čutimo, da se skozi te strani ni ohranjala le tradicija, temveč tudi prihodnost.
Med vrsticami člankov se je mešal tudi otroški smeh in življenje uredniške družine. »Muzika je bila več kot poklic – bila je način življenja,« zapiše Domen v poslovilnem uvodniku. In to čutimo tudi mi, bralci. Ko prebiramo zapise o generacijah, ki so ustvarjale novo domačo glasbo, čutimo, da se skozi te strani ni ohranjala le tradicija, temveč tudi prihodnost.
Poglavje Muzike se z letošnjo junijsko številko zaključuje. A glasba ne molči. Ne utihne. Glasba živi naprej. In tudi Muzika bo živela – v spominu bralcev, v arhivih, v družinskih knjižnicah in predvsem v dušah tistih, ki razumejo moč domače besede in domače pesmi.
Hvala vsem bralcem, ki ste z revijo potovali od začetka do konca. Hvala vsem glasbenikom, ki ste delili svoje zgodbe. Hvala vsem sodelavcem, ki ste vsak mesec znova dali vse od sebe.
Muzika se morda poslavlja kot tiskana izdaja – a kot občutek, kot vrednota, kot srčna zaveza slovenski glasbi, bo ostala. Za vedno.
Še zadnjo kolektorsko edicjo lahko kupite v vseh večjih trafikah. Lahko pa zadnji izvod, ki je v pravzaprav pregled vseh 15 let izdajanja naročite na na www.revija-muzika.si ali na 030 33 55 55.
