Na TV Veseljak Golica si boste lahko to nedeljo, 31. avgusta ogledali film o legendarnem ansamblu Štirje kovači Kam le čas beži. Ansambel Štirje kovači je v letu 2024 praznoval 70 let neprekinjenega delovanja.
V sklopu praznovanja je izšel tudi film, v katerem bodo spregovorili vsi aktualni in nekdanji člani ansambla. Gre za izjemno pričevanje in obujanje spominov na nepozabna leta ansambla, ki se je zapisal tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Njihov vodja Franc Šegovc bo osrednji lik zgodbe glasbene zasedbe, ki je uspešno skreirala svoj prepoznavni zven, teme pa črpala iz vsakdanjega življenja klenega koroškega človeka in težaškega dela kovačev. Dokumentarni film Kam le čas beži je nastal na pobudo Kulturnega društva Štirje kovači. Tako pomemben vsebinski projekt so člani ansambla zaupali urednici radia Veseljak, Janji Ulaga in njenemu sodelavcu, strokovnemu glasbenemu sodelavcu radia Veseljak, Simonu Golobiču, ki sta suvereno prevzela režijo in scenarij za film. Snemanje filma je potekalo junija 2024 na znanih lokacijah v Mestni občini Slovenj Gradec, nekaj kadrov pa tudi izven. Simon Golobič je o snemanju filma povedal: »Ta dokumentarni film je ne samo zanimiv, ampak tudi poučen. Veliko novega smo izvedeli na terenu. Posneli smo več kot 30 ur dokumentarnega gradiva, ki smo ga morali kasneje, vključno z glasbo, strniti v eno uro.« Sodelujoči sogovorniki: Franc Šegovc, Hermina Šegovc, Hedvika Grilc, Jože Šteharnik – Pepč, Polde Kranjc, Jože Repnik, Toni Oder, Avgust Skaza, Ivan Sivec, Tomaž Tozon, Zora Založnik, Janez Per, Stane Jerko, Srečko Sedar, Jože Sedar, Zdenko Zdovc, Andrej Šmon, Andrej Suhobreznik, Tilen Klugler, Lucija Fink, Vinko Šimek, Janez Dolinar, Igor Podpečan in Valerija Grabnar.
Simon Golobič se je od Franca Šegovca na pogrebu V Šmartnem pri Slovenj Gradcu, v sredo, 27. avgusta poslovil z besedami:
"Spoštovana Hermina, sorodniki, Štirje kovači in spoštovani žalni zbor. »Kam le čas beži, kam se mu mudi? Leto za letom gre, hitro tak mine vse...« Dragi Franc, prav te besede, ki si jih s Štirimi kovači tolikokrat zapel, danes odzvanjajo v naših srcih drugače – tiho, otožno, a polne hvaležnosti. Zemeljski čas zate je obstal. Zaspal si v rokah tvoje ljubljene Hermine, tako, kot si živel – mirno, nežno, s toplino v srcu. Za sabo pa pustil nekaj, kar bo živelo za vedno. Franc se je rodil v času, ko svet ni bil prizanesljiv. A prav v tem trdem okolju, prežetem z vojno in pomanjkanjem, je v njem začela rasti pesem. Njegove mladostne glasbene zamisli, s pripovedno melodiko in Koroško toplino in milino, so v glavi tega fantiča že sedele na ritmični podlagi udarjanja kovaškega kladiva. Kljub težaškemu delu na kmetiji se je Francu ob podpori razumevajoče družine uspelo popolnoma predati glasbi kot tudi samostojnemu življenju, skupaj z ljubeznijo njegovega življenja – Hermino. Franc Šegovc ni bil zgolj harmonikar, pevec, avtor besedil in melodij. Bil je človek čistega srca in mehke duše, ki je iz skromnih korenin ustvaril nekaj veličastnega. V njemu ni bilo nič umazanega. Bil je preprost vizionar s karizmo, člani ansambla so mu s polnim zaupanjem brezpogojno sledili. Franc je s pomočjo svojih glasbenih prijateljev v ansamblu svoje glasbene misli in zamisli spravil v življenje, v pesmi, jih na igranjih, tudi preko radijskih valov že v tistih črno-belih televizijskih časih, ponesel do src ljudi, ki so te iste pesmi naredil nesmrtne. V glasbenem svetu so se vrstili uspeh za uspehom. Od prvih televizijskih oddaj, prvih posnetih plošč, pa vse do glasbenih gostovanj doma in na tujem. Ansambel mu je uspelo popeljati po širnem svetu od zahodne Amerike in Kanade, širne Evrope do daljne Japonske na bližnjem vzhodu. Kljub možnosti, da bi se v Evropo podal na profesionalno glasbeno pot, ob boku tedanjih najboljših ansamblov, je ostal zvest domači publiki in domači grudi. Franc je zavestno izbral, da bo ustvarjal doma z znanim rekom: »Š'ta koroška pesem, najlepše doma zveni.« In zopet se je prav odločil. Na domačih tleh je s Štirimi kovači nehote, brez, da bi silil v ospredje, podiral mejnik za mejnikom. Ustvaril je več kot 800 skladb, preko 200 besedil. Povsod je mogoče začutiti, kako globoko je ljubil vse, kar je bilo naravno, pristno, domače. Spoštovani žalni zbor, danes se zelo verjetno poslavljamo od najbolj plodovitega slovenskega avtorja melodij domače glasbe. Kar sta brata Avsenik ustvarila skupaj, je Franc Šegovc ustvarjal sam. Od prve do zadnje note. Tudi vsaka postavljena pavza je v njegovih melodijah nosila svojo sporočilnost. Za Štirimi kovači je več kot 70 letna prehojena glasbena pot, ki jo bo komurkoli težko preseči. Štirje kovači so jo s Francom prehodili nenačrtno, a vseeno z bleščečo ljubeznijo do glasbe in ljudi. O neverjetni prehojeni glasbeni poti priča tudi muzejska zgodba Štirih kovačev sredi Slovenj Gradca. Ob današnjem slovesu Franca Šegovca je vredno izpostaviti mejnik s katerim so Štirje kovači v okviru svetovne javnosti še bolj odločno opozorili nase. Z veliko truda ob prebiranju dokumentacije, se jim je uspelo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov za najstarejši neprekinjeno delujoči ansambel na svetu, skupaj z vsaj enim aktivnim ustanovnim članom. Franc je bil občudovanja vreden človek, že samo zaradi svoje predanosti glasbi, talenta in marljivega dela. In seveda – iskrenega prijateljstva. Nič koliko ur glasbenega prijateljevanja je za nami, ko je naš Franc skozi glasbo razdajal svojo dušo in srce za druge. Z nami je nesebično delil življenjske modrosti in nasploh svoje življenje. Mi pa smo napeli ušesa in z zanimanjem požirali njegove bogate misli, brez da bi se ob temu zavedali, da smo sočasno prejeli še brezplačno lekcijo Koroškega narečja. O mnogih znanih Slovencih so v preteklosti že nastale biografije. Francovo življenje tovrstne knjige ne potrebuje. Njegova avtobiografija je vklesana tudi v verzih besedil, ki jih je stkal za Štiri kovače. Vesel sem, da mladi glasbeni rod tako že spoznava Franca Šegovca in njegovo življenje tudi skozi zakladnico njegovih pesmi. Franca je bilo lepo opazovati, njegovo silno volja in željo po življenju, tudi ko je kljuboval bolezni. Še posebej je naš Franc cvetel v družbi žene Hermine, tudi dolgoletne članice ansambla. Vsem nam sta bila zgled zakonske ljubezni. Toliko spoštovanja, nežnosti, ljubezni in medsebojnega prijateljstva, predanosti po vseh teh letih zakona … bila sta kot ena sama pesem – spevna, harmonsko bogata, urejeno zaigrana in vokalno ubrano zapeta. Franc je bil človek, ki je razumel malega in preprostega človeka v stiski. Njegov prijeten stisk dlani je bil vedno prijetno topel. Če si potreboval Francovo roko, si že v naprej vedel, da ne boš nikoli segel v prazno. Dragi Franc – vemo - zdaj roko potrebuje tvoja Hermina. Verjamem, da te je to skrbelo, kako bo, ko te enkrat več ne bo. Tukaj smo, dragi prijatelj. Zdaj jo bomo čuvali mi – obdana bo s toplino, milino, in iskrenim stiskom rok vseh nas tukaj prisotnih. Poslavljamo se od človeka, ki je vsem nam dal veliko lepega, ki nam je plemenitil srce in dušo kot človek zapisan vsemu tistemu kar je ljubil in imel rad. Njegova skromnost. Njegova srčnost. Njegova zvestoba ljudem, ki smo ga imeli radi. Dragi Franc, hvala. Za glasbo. Za ljubezen. Za iskreno prijateljstvo. Za to, da si bil. Naj ti bo lahka slovenska rjava zemlja, ki si jo imel tako rad."
Film Kam le čas beži do danes še ni doživel televizijske premiere. Ob smrti Franca Šegovca so Štirje kovači televizijsko premiero zaupali TV Veseljak Golica. Zato vas vabimo to nedeljo, 31. avgusta ob 20.00 na ogled filma o 70 letnem delovanju Ansambla Štirje kovači na TV Veseljak Golica.