Z velikim spoštovanjem in težkimi srci so se številni žalujoči zbrali na pokopališču v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kjer so se poslovili od uveljavljenega glasbenika, ustanovnega člana ansambla Štirje kovači in prepoznavnega Korošca, Franca Šegovca. Njegovo slovo od tega sveta je bilo pokončno in dostojno. Še zadnji dan sta z ženo Hermino in kužkom Akordijem odšla na sprehod po domačem Legnu, kjer sta se vsak dan, v vsakem vremenu sprehodila do kapelice, se pokrižala in odšla nazaj proti domu. Za tem sta odšla še na obisk k prijateljem in se pred večerom vrnila domov. Zaradi nekoliko slabšega Šegovčevega počutja sta šla počivati nekoliko bolj zgodaj in malo pred drugo uro zjutraj se je glasbenikovo srce ustavilo.
Na željo pokojnika in njegove družine so se pogrebne slovesnosti udeležili številni prijatelji in glasbeniki, mnogi izmed njih v narodni noši. Ta ganljiv prizor – množica v barvitih nošah, zbrana v spoštljivi tišini – je bil močan poklon človeku, ki ni bil le obraz narodnozabavne glasbe Koroške, temveč simbol tega glasbenega žanra v vsej Sloveniji in tudi onkraj njenih meja.
Barvite tradicionalne oprave, ganljivi govori ter tišina, ki jo je prekinjal le odmev žalnih zvonov, so pustili globok vtis na vse navzoče. A kljub žalosti je bilo čutiti tudi pomirjenost – da je bila pokojnikova želja izpolnjena in njegov spomin dostojno počaščen. V zadnjih trenutkih življenja je Franc ženi Hermini zaupal:
“Povej mojim dečkom, da sem jih imel rad, kot da bi jim bil oče.”
Pogreb se je začel z ganljivimi govori, pred žalnim zborom so spregovorili: Simon Golobič, Franci Smrekar, Vinko Šimek in član Ansambla Štirje kovači.
Po cerkvenem pogrebu je spregovorila tudi žena pokojnika, Hermina Šegovc: "Ljubi moj. Hvala ti za 64 let čudovitih skupnih poti. Ko pridem k tebi, bova nadaljevala najine poti. Z ljubeznijo, tvoja Hermina." Za tem je Ansambel Štirje kovači ob pomoči harmonikarja Martina Juharta zaigral največjo uspešnico Štirih kovačev, Kam le čas beži.
Žalna slovesnost se je pričela že v dopoldanskem času. Od 11. ure dalje so se številni obiskovalci lahko poslovili v vežici na pokopališču, Mestna občina pa je ob tej priložnosti odprla tudi žalno knjigo. Pred samim pogrebom je bila v Rojstni hiši Huga Wolfa organizirana žalna seja, posvečena njegovemu življenju in delu.
Franc Šegovc je s svojo življenjsko potjo močno zaznamoval številne generacije glasbenikov in pustil neizbrisen pečat v zgodovini slovenske glasbe. Njega ni več med nami, a njegova glasbena zapuščina in nepozabni spomini nanj živijo naprej.