Nekdanji tenisač, športnik, trener in strastni popotnik že 20 let živi s sladkorno boleznijo tipa 1. Njegova življenjska pot je navdihujoč dokaz, da tudi kronična bolezen ne more ustaviti človeka, ki ima jasno vizijo, močno voljo in neustavljivo energijo.
Ob dnevu sladkornih bolnikov, ki ga obeležujemo 14. novembra, je Žiga delil pomembna sporočila in osebne izkušnje, ki lahko pomagajo mnogim.
»Takrat se mi je porušil svet«
Žigi so sladkorno bolezen diagnosticirali pri 12 letih, v času, ko je prvič trkal na vrata teniške reprezentance.
»Vse, kar sem gradil, se je porušilo. Ne samo meni, tudi moji družini. Družinska dinamika se je popolnoma spremenila,« pravi Žiga. Sledilo je obdobje prilagajanja: spremembe prehrane, načina življenja, pa tudi počitka.
Najtežje so bile noči – pogosto prekinjene, polne skrbi in nadzora nad krvnim sladkorjem. »Če je sladkor previsok, se telo ne regenerira. Če je prenizek, pa lahko pride do nevarnih stanj, tudi kome.«
Kot pravi, je pri bolnikih pogosto prisotno eno od dveh skrajnosti: nekateri bolezen jemljejo preveč lahkotno, drugi vso pozornost posvetijo boju z njo. Še posebej težko je, ko zboli otrok:
»Starši seveda želijo, da je otrok zdrav. Ko pa to ni več mogoče, začnejo preveč gledati pod prste, kar je za mlade sladkorčke izjemno zahtevno.«
Prvi znaki – prepoznajmo jih pravočasno
Žiga poudarja, da so znaki sladkorne bolezni pogosto spregledani. Pri njem so se kazali kot močna dehidriranost,povečana žeja in suha usta,izsušena koža,zamegljen vid in pretirana utrujenost.
»Priporočam, da si vsak vsaj enkrat letno na tešče izmeri krvni sladkor. Veliko se lahko odkrije pravočasno.«
Od teniških igrišč do ekstremnih podvigov
Žiga Papež je postal prvi diabetik na svetovni ATP teniški lestvici – izjemen uspeh, ki kaže, da diagnoza ni nujno ovira za športno kariero. Po koncu prve športne poti je treniral po svetu, med drugim tudi s kitajsko mladinsko reprezentanco, nato pa se je odločil za novo poglavje: ekstremne športne podvige z močnim ozaveščevalnim in dobrodelnim namenom.
Njegovi dosežki so vredni občudovanja: kolesaril je na Nordkap, kjer je v 21 dneh premagal več kot 4000 kilometrov.
V 17 dneh pa je prehodil tudi 620 kilometrov dolgo planinsko pot od Maribora do slovenske obale, čez Pohorje, Kamniško-Savinjske Alpe, Karavanke in Julijce. »Bila je divja, 17-dnevna pot, a nepozabna.«
Vse to počne zato, da bi pokazal, da je življenje s sladkorno boleznijo lahko izpolnjeno, aktivno in polno adrenalina.
Sladkorna bolezen – tiha spremljevalka mnogih
V Sloveniji ima sladkorno bolezen kar 10 odstotkov prebivalcev, vendar polovica teh sploh ne ve, da jo ima. Žiga opozarja: »Veliko ljudi misli, da so utrujeni, da pač ni njihov dan. V resnici pa je lahko v ozadju sladkorna bolezen.«
A prav prikrivanje lahko vodi v najhujša stanja: srčno-žilne bolezni, infarkte in druge zaplete, zato Žiga znova poudarja: »Vzemimo si trenutek in si vsaj enkrat letno izmerimo sladkor. Ta korak lahko reši življenje.«