Rdečo nit večera so člani ansambla pletli sami ter s publiko delili številne iskrive misli. Za besedo je v največji meri poskrbel Sašo Avsenik, ki je kljub diagnosticirani fokalni distoniji ves večer raztegoval meh. Zasedbi se je s harmoniko tudi tokrat pridružil odlični harmonikar Robi Novak.
Nekje na sredini koncerta se je zgodil poseben trenutek, ko je Sašo Avsenik publiko prosil za popolno tišino, nakar je ansambel z instrumenti zapustil oder ter se odpravil med občinstvo. Povsem brez ozvočenja so zaigrali Pastirčka. Pri tem jim je spontano pomagala tudi publika, ki je poskrbela za ‘mmmm’, kar je šestdeset let starega Pastirčka naredilo še bolj čarobnega.
Ansambel Saša Avsenika je poskrbel tudi za lepo presenečenje.
Sašo Avsenik je publiki naznanil, da se Avsenikova glasba prihodnje leto znova vrača v Stožice. Datum je že znan: 19. december (na rojstni dan njegove mame).
Na novinarski konferenci, ki so jo v Stožicah pripravili tik pred koncertom, so se člani zasedbe vidno dobre volje in na videz neverjetno umirjeni srečali s predstavniki sedme sile.
Spregovoril je tudi o tem, katera pesem iz koncertnega repertoarja mu pomeni največ in zakaj. Ob tem je izpostavil skladbo Zvezde na nebu žare: ''To je pesem, pri kateri bodo ljudje lahko doživeli vse mogoče občutke. Plesne, da zasrbijo pete, čustvene in spominske, pa tudi veselje. A ko se vse umiri, so prav Zvezde tiste, ki mi pomenijo največ, ker me spominjajo na naše božiče. Doma smo ob božični jelki vedno poslušali Zvezde na nebu žare in ob njih odpirali darila. Starši so imeli solze v očeh, saj nikoli ne veš, kdaj se boš takole znova zbral skupaj. Danes bodo tudi meni pritekle solze sreče, ko bom gledal to publiko in se spraševal, kdaj bo spet tako. Predvsem pa hvala, da je danes tako, kot je.''
Spomnil se je tudi nasveta pokojnega Slavka Avsenika, ki ga spremlja še danes, in mu je pogosto v oporo tudi v zahtevnejših trenutkih: ''Publika je profesor. Vedno moraš iz vsake situacije narediti najboljše, kar lahko. Lani me je roka zatajila štirinajst dni pred koncertom v Hali Tivoli in takrat sem se spomnil prav tega nasveta, da moramo v vsaki situaciji narediti najboljše, kar lahko. Koncerta nismo odpovedali, ampak smo se znašli.''
Za Veseljake je na novinarski konferenci spregovorila tudi Lucija Selak, ki bo marca prihodnje leto že sedmo leto pevka pri ansamblu. Tik pred nastopom je z nami delila svoje občutke ob enem največjih večerov v njeni glasbeni karieri. ''To je zdaj že taka rutina, da razmišljaš o vseh drugih stvareh. Danes sem predvsem hvaležna za vse ljudi, ki nas skozi leta podpirajo. Želim si, da bi čim bolj uživali vsi skupaj, saj smo za to res garali.''
Posebnost večera za Lucijo je bila tudi ta, da je nastop v Stožicah želela zaznamovati še z nečim novim. Prvič je stopila na oder v novi narodni noši: ''Prednost tega posla je, da mi ni treba razmišljati, kaj bom oblekla. Želela sem si nekaj novega in štirinajst dni pred koncertom sem spoznala zelo prijetno gospo, ki je v to nošo dala vso ljubezen in rekla, da je to noša, ki me najbolj odraža. Tudi bež barva je edina, ki mi je res všeč. Ne bi nosila nobene druge. Sama sem kupila material in vse se je poklopilo. Zelo sem vesela, da lahko danes stojim v tej lepi, krasni obleki.''
Lucija za konec pravi, da se je v letih, odkar je del Avsenikove zgodbe, pri njej najbolj spremenilo prav to, da je v glasbi začela resnično uživati: ''Veliko bolj se zavedam, kaj pomeni moj glas, in da ga lahko raztegujem, kamor želim.'' Na začetku je v ansambel prišla brez večjih izkušenj in iz povsem drugega sveta, danes pa se veliko bolj zaveda pomena Avsenikove zapuščine, ki so jo ustvarili družina Avsenik ter Slavko Avsenik in Vilko Avsenik.