Nejc Drobnič in Žiga Deršek sta se pogovarjala z Borisom Lahom, glasbenikom, golfistom, možem, očetom, prijateljem. Človekom, ki ne skriva niti solz niti hvaležnosti, in prav to smo slišali v pogovoru.
Boris je dolga leta je živel v Švici. Dežela mu je dala veliko, spomine, izkušnje, kruh in znanje. Včasih jo pogreša, včasih pa, kot pove v smehu, niti malo. Danes je doma v Sloveniji. Tu ima družino, dom, korenine, ki jih zdaj razume drugače kot nekoč.
Prinesel je tri predmete in z njimi tri zgodbe
Prva zgodba se plete okrog sto let stare harmonike, ki jo je njegov oče kupil v Mariboru in jo skril pred otrokoma, a so si miši v njej naredile gnezdo in jo poškodovale.
Ko sta se s sestro igrala z njo, je oče spoznal, da to morda ni le otroška zabava, ampak bi se lahko kdo resno lotil igranja harmonike.
Zato se je na skrivaj kar sam lotil popravila. Danes je razglašena, a še vedno dela in ima odlične base, pravi Boris. Predvsem pa je, ko zaigra nanjo, nekako uglašen s pokojnim očetom.
Drug predmet je LP plošča s singlom Alfija Nipiča. Ko je imel štiri leta in pol, je z očetom in sestro odšel na njegov koncert. Na koncu sta mu s sestro oder odnesla šopek ter se mu zahvalila za vse lepe pesmi.
Pri izhodu iz dvorane ga je Alfi poiskal in mu podaril svojo ploščo s posvetilom. Leto dni kasneje je Alfi začel peti pri Avseniku, Boris pa je prav zato še bolj zavzeto poslušal Avsenike in že pridno igral harmoniko.
Alfi se te prigode bežno spominja, Boris pa kljub zgodnjemu otroštvu zelo dobro. Danes sta z Alfijem prijatelja in sta si tudi že delila oder, na kar je Boris zelo ponosen.
Zadnji predmet pa je fotografija, na kateri so žena Branka, njena otroka ter Boris in njegov sin Roy. Fotografija je bila posneta, ko so prvič šli vsi skupaj na morje. Boris pravi, da je neizmerno hvaležen, da sta z Royem pristala v tako krasni družini in da se vsi odlično razumejo, zato je spomin na tisto prvo skupno morje res nekaj posebnega.
S trebuhom za kruhom
V Švico je odšel kot mlad fant in priznava, da ga je v tujino gnala želja po zaslužku. Priložnost za to pa je videl prav v glasbi. A je na koncu v tujini ostal veliko dlje, kot si je predstavljal, pa tudi glasbo kmalu opustil. Naučil se je jezika, si ustvaril družino in postal profesionalni golfist.
Harmonika pa je skoraj dvajset let počivala v kovčku! Odkar se je vrnil v Slovenijo, še vedno rad igra golf, saj meni, da je to izvrsten šport, preko katerega je med drugim spoznal tudi veliko ljudi in se veliko naučil, a njegova stalna sopotnica je zdaj glasba.
Posebna vez z očetom
Ko Boris spregovori o očetu, mu glas zatrepeta. Želi si, da bi tudi sam pustil na svoji družini tak pečat, kot ga je oče njemu.
Dlje ko ga ni, bolj ga pogreša, bolj ga razume in mu postaja podoben. Šele ko se je Boris vrnil iz tujine, je zares dojel, koliko sta mama in oče trpela ob njegovih odhodih.
Starša sta mu skušala pokazati, da je družina prostor, kamor se lahko vedno vrneš in to skuša zdaj prenesti tudi na svoje otroke.
Branka je njegova ljubezen življenja
Ko smo iz studia poklicali ženo Branko, je povedala, da ga zelo spoštuje in ceni, da se družina lahko vedno zanese nanj, otrokom stoji ob strani, jih spodbuja, da dosegajo svoje cilje in jim izpolnjuje želje.
Nekoč mu je rekla, da nikoli ne bo likala narodne noše, a mu jo danes z veseljem zlika, ker vidi, koliko mu pomeni glasba in je zato res ponosna nanj. Njene besede so Borisa ganile do solz in o svoji ženi je povedal, da je res »duša«, ne samo do njega, ampak do vseh. Srečen je, da sta se našla, čeprav je vedno govorila, da ne bo imela muzikanta, se nasmeji Boris.
Lahov Boris in prijatelji
Ansambel Lahov Boris s prijatelji ni nastal zaradi zaslužka, nastal je iz želje po ustvarjanju. Basistka Barbara je povedala, da jih je Boris kar preko Facebooka našel v času covida in jih povezal za nastop na ptujskem festivalu, kar je bilo mišljeno kot enkratni projekt.
A so se tako dobro ujeli, da so ostali skupaj. Barbara dodaja, da med njimi vlada zaupanje in so tesno povezani, vse skupaj pa je dokaz, da se lahko v negotovih časih rodijo lepe priložnosti. O Borisu je povedala: »Borisa vidim kot zelo čustvenega in dobrega človeka, predvsem pa kot skrbnega in predanega vodjo ansambla. Zna povezovati ljudi in prisluhniti, ustvariti občutek zaupanja, kar pa se zelo čuti tudi v našem skupnem delu.«
Pevca v ansamblu in njunem duetu, Matjaža Mraka, prijatelja, s katerim je vsak dan v stiku, Boris opiše kot »eno lepo presenečenje njegovega življenja«.
Ansambla si brez njega res ne predstavlja, pa tudi brez ostalih članov za katere si želi, da ostanejo skupaj, dokler bo šlo.
Matjaž nam je povedal, da je Boris »človek z veliko začetnico, mehka slovenska duša, glasbenik s stažem in izkušnjami, ki mu jih mnogi zavidajo, predvsem pa dobrodelnež na odru in drugje.«
Je pa tudi fenomen, doda v smehu Matjaž, saj bo dobival 3 penzije – švicarsko, slovensko in Facebook penzijo, kjer je polno zaposlen zadnja leta.
Pomagati ljudem, ki to potrebujejo
Poleg tega, da je Boris člane svojega ansambla našel preko družbenih omrežij in da tam pridno promovira njihovo delo, je ta medij zelo dobro izkoristil v času poplav v Sloveniji leta 2023.
S pomočjo prijateljev je zagnal akcijo in zbrali ter razdelili so 145 pralnih strojev prizadetim družinam. Več kot sto jih je sam razvozil družinam in bil močno presunjen ob prizorih, ki jih je videl.
Ljudje so se na poziv res hitro odzvali in pomagali, čeprav akcija ni bila načrtovana, rodila se je instiktivno iz potrebe pomagati. Boris pravi, da empatija ne sme biti le nekaj kar čutimo, ampak tudi dejanje, saj si moramo pomagati, kadar lahko.
Glasba v živo je hrana za dušo
Na koncu obiska na Veseljaku je še enkrat prijel staro harmoniko in zaigral kratko melodijo. Ton ni popoln, a v njem so spomini in nevidna vez med očetom in sinom.
Boris Lah o glasbi in aplavzu govori kot o hrani za dušo in si iskreno želi, da bi bile dvorane polne, da bi ljudje uživali v glasbi v živo in ne samo preko posnetkov.
Hvaležen je, da na radiu, kot je Veseljak, še vedno zazveni ne samo glasba, ampak tudi beseda o slovenski narodni in zabavni glasbi.
