V oddaji VIP Veseljak smo tokrat gostili Roberta Goličnika, glasbenika, pedagoga in družinskega človeka, ki svojo življenjsko zgodbo piše z enako mero predanosti kot ustvarja glasbo. Njegova glasbena pot se je začela v Topolšici, kjer je že kot otrok začutil bližino harmonike, danes pa velja za enega vidnejših predstavnikov diatonične harmonike pri nas, vodjo Ansambla Šepet ter ustanovitelja lastne glasbene šole.
Prvi prelomni trenutek v življenju
Pomemben mejnik na njegovi poti je bilo leto 1996, ko je osvojil naslov absolutnega državnega prvaka na tekmovanju Zlata harmonika Ljubečne. Ta uspeh mu je odprl vrata v širši glasbeni prostor, čeprav takrat njegova pot sploh ni bila povsem jasno začrtana. V tistem obdobju je namreč vse bolj pomagal očetu pri njegovem poklicu, glasba pa je začasno stopila nekoliko v ozadje. Prav spodbuda mentorja ga je ponovno usmerila na tekmovalni oder, kjer je dosegel prelomno zmago, ki je odločilno zaznamovala njegovo prihodnost.
Trije predmeti, ki ga predstavljajo
Ob nedavnem praznovanju 50-letnice se je ozrl na svojo življenjsko pot, ki jo opisuje kot razgibano in polno izzivov. Že zelo mlad je postal oče, hkrati pa gradil glasbeno kariero, kar ni bilo vedno enostavno. Praznovanje jubileja mu je ostalo v izjemnem spominu, saj so mu bližnji pripravili presenečenja, ki so trajala več dni in ga močno ganila.
V posebni radijski rubriki je izpostavil tri stvari, ki ga najbolje predstavljajo. Prva je harmonika, ki ga spremlja že štiri desetletja in je neločljivo povezana z njegovim življenjem. Druga je pokal z Ljubečne, simbol enega najpomembnejših dosežkov v njegovi karieri. Tretja, zanj najpomembnejša, pa je poročni prstan, ki predstavlja njegovo družino. Z ženo Ireno sta skupaj že tri desetletja, ustvarila sta družino, danes pa uživata tudi že v slogi starih staršev.
Opora v najtežjih trenutkih
Prav žena Irena ima v njegovem življenju posebno mesto. Preko telefona je Robertu v etru povedala tole: »Hvala ti za vso ljubezen, za vse smehe, za potrpežljivost, podporo in mogoče tudi tiste majhne stvari, ki jih drugi ne opazijo, jaz pa jih nikoli ne bom pozabila. Hvala ti, ker si moj mož, moj dom in moja sreča. Naj bo naslednjih 50 let še lepših, še bolj norih, polnih zdravja in sreče in najinih skupnih trenutkov. Rada te imam.«
Irena mu je bila opora v vseh obdobjih, tudi v najtežjih trenutkih, ko se je moral soočiti z resno zdravstveno preizkušnjo. Pred približno šestnajstimi leti je prestal zahtevno operacijo srca, pri kateri so bile možnosti negotove. Takrat se je moral soočiti z mislijo na najhujše, saj sta bila njegova otroka še majhna. Kljub strahu je sprejel odločitev in z močno voljo ter podporo družine uspešno prestal operacijo. Okrevanje je trajalo dolgo, za nekaj časa se je moral umakniti tudi iz glasbe, a se je na koncu vrnil še močnejši. Danes na to obdobje gleda z veliko hvaležnostjo do zdravstvenega osebja in z večjim zavedanjem o vrednosti življenja.
Vloga in vpliv staršev
Velik vpliv na njegovo osebnost in pot so imeli starši, ki so mu privzgojili pomembne vrednote. Oče ga je naučil delavnosti, natančnosti in odgovornosti, mama pa mu je stala ob strani pri prvih glasbenih korakih. Prav ona je bila tista, ki je z njim sedela ob učenju harmonike, ga spodbujala in mu pomagala premagovati začetne težave. Njuno delo in predanost sta nanj pustila močan pečat, ki ga danes prenaša naprej na svoja otroka.
Poklicali smo Robertovo mamo, ki nam je povedala: »Robi, ti si pokazatelj, da se moramo v življenju boriti, da lahko uspemo. Ti si največji dokaz moči in poguma. Ti imaš v sebi sonce, ki premaga vse nevihte. Ohrani to za vedno in bodi še naprej naš vzor. Naj ti življenje prinese le najboljše in neskončno hvala doktorju, ki je Angel z čudežnimi rokami tukaj na zemlji. Ohrani zdravje, to je največja vrednota tega sveta. Rada te imava, ati in mami.«
Nekoč učenec, danes učitelj
Na glasbeni poti sta ga zaznamovala tudi učitelja in mentorja Mile Trampuš ter Robert Zupan. Oba sta mu predala znanje in širino, hkrati pa poudarja, kako pomembna je povezanost med učiteljem in učencem. Prav ta odnos vidi kot temelj uspešnega učenja, ki presega zgolj tehniko in note. Danes kot mentor sam poskuša ustvarjati takšno okolje za svoje učence, pri čemer daje poudarek tudi igranju po posluhu in spodbujanju individualnosti.
Svoje znanje danes prenaša na mlajše generacije v okviru svoje glasbene šole, kjer poučuje številne učence. Ob tem poudarja, da je pomembno, da otroci igrajo glasbo, ki jih veseli, saj jih to najbolj motivira za napredek. Kljub temu pa ne zanemarja discipline in dela, ki sta nujna za razvoj.
Ansambel Šepet
Poleg pedagoškega dela ostaja zelo aktiven tudi na odru z Ansambel Šepet, ki deluje že več kot desetletje. Skupina ima pester urnik nastopov, od porok do veselic, obenem pa pripravlja tudi novo skladbo. Zanimivo je, da ideja o imenu ansambla sega še precej dlje v preteklost, saj so o njem razmišljali že skoraj dve desetletji, preden se je dokončno uveljavilo.
Pomembno vlogo ima Robert tudi kot predsednik tekmovanja Zlata harmonika Ljubečne, kjer si prizadeva za razvoj in ohranjanje kakovosti tega dogodka. Tekmovanje ima zanj poseben pomen, saj mu je prav to odprlo vrata v svet glasbe. Danes z veseljem spremlja nove generacije, med njimi tudi svojega sina, ki je dosegel zmago na istem tekmovanju, kar daje zgodbi prav poseben simbolni pomen.
Ostaja zvest vrednotam
Kljub številnim vlogam in dosežkom ostaja zvest svojim vrednotam. Poudarja pomen poštenosti, razmisleka in odgovornosti pri delu, pa tudi v odnosih z ljudmi. Zaveda se, da popolnosti ni, vendar verjame v trud in iskrenost kot temelj uspeha.
Njegova zgodba je tako preplet glasbe, družine, preizkušenj in vztrajnosti. Je zgodba človeka, ki je skozi življenje hodil z odprtim srcem, zvest sebi in svojim vrednotam ter dokazal, da se z odločnostjo in podporo bližnjih lahko premaga tudi najtežje ovire.
