Katjo Jakš Veseljaki dobro poznamo. Letos je namreč sodelovala pri projektu Laško Gremo v hribe, kjer je kot animatorka skrbela za dobro voljo pohodnikov, srečujemo pa jo tudi v nekaterih naših televizijskih oddajah.
Kot plesalka pa je nastopila tudi v številnih slovenskih videospotih.
Toda Katjina zgodba ni povezana samo s plesom. Že od petega leta jo spremlja še ena velika ljubezen: harmonika.
»Ples in harmonika sta dve ljubezni, ki se združujeta v eno. Brez glasbe tudi plesati ne bi mogli,« pravi Katja.
Harmoniko je začela igrati pri petih letih, svoje znanje pa je pozneje kalila pri priznanih harmonikarjih Robertu Goterju in Nejcu Pačniku.
V srednješolskih letih se je preizkusila tudi na tekmovanjih.
»Na to sem zelo ponosna, saj sem takrat pridobila veliko veščin učenja in ponavljanja,« se spominja.
S plesom je prišlo nekaj več
Vzporedno s harmoniko je ves čas plesala latinskoameriške in standardne plese v paru. Z leti pa se je njen odnos do plesa začel spreminjati.
»Ko človek malo dozori, začne stvari doživljati drugače. Tudi sama sem se plesu začela predajati bolj z dušo in srcem, bolj čutno. Potem pa sem začutila, da bi to rada prenašala tudi na druge.«
Tako je nastala njena plesna šola Soul Steps, za katero Katja pravi, da je »mesto, kjer nam srce zapleše in duša zapoje«.
Danes svoje tečajnike spodbuja predvsem k temu, da pozabijo na zadrego in primerjanje z drugimi. Prepričana je namreč, da ples v sebi nosi prav vsak.
»Ples je nekaj, kar vsak nosi v sebi, le dovoliti si mora, da to izrazi. Ob tem moraš biti med ljudmi, pred katerimi si dovoliš pokazati tudi del svoje ranljivosti.«
Zato svojim tečajnikom že na začetku pove nekaj zelo preprostega: »Tukaj se vsak ukvarja sam s sabo, saj je prišel zaradi sebe. Nihče naj se ne obremenjuje z drugimi. Če vsak gleda pod svoje noge, ima že tako zelo veliko dela,« se nasmeji.
Posebej pri srcu so ji starejši
V zadnjem času Katja veliko svojega plesnega znanja predaja tudi starejšim. Tečaje trenutno vodi že na petih lokacijah – v Žalcu, Celju, Šentjurju, Šmarju pri Jelšah in Rogaški Slatini.
Za delo s starejšimi se ni odločila po naključju. Prav v teh skupinah je našla nekaj, kar veliko daje tudi njej.
»Rada imam medgeneracijsko druženje, ker so starejši ljudje tisti, ki imajo ogromno izkušenj. Vedela sem, da bodo to skupine, ki bodo tudi mene osebnostno zelo nadgradile.«
Ples tako zanjo ni vprašanje let, popolnih korakov ali tega, kako smo videti med gibanjem. Pomembneje je, da si dovolimo stopiti na plesišče in v njem uživati.