Dolgi lasje, širok nasmeh, kitara in poklic, ki si ga marsikdo med nami težko predstavlja. Robert Friškovec je edini zaporniški duhovnik v Sloveniji.
Vsak dan srečuje ljudi, ki so se znašli v najrazličnejših življenjskih preizkušnjah. Med njimi so zaporniki, njihove družine, žrtve kaznivih dejanj in številni drugi, ki se tako ali drugače srečujejo z zaporniškim sistemom.
A Robert ruši stereotipe o duhovniškem poklicu.
Rad se smeji, zanimajo ga ljudje, jeziki in svet okoli njega, predvsem pa verjame, da je treba človeka najprej slišati.
Od bodočega kirurga do duhovnika
Robert prihaja iz Škofje Loke, ki jo še danes označuje za svoje najljubše in najlepše mesto v Sloveniji.
Že kot šestošolec je bil član turističnega krožka in je obiskovalce vodil po mestnih znamenitostih.
Toda v mladosti se najprej sploh ni videl v duhovniškem poklicu. Njegova velika želja je bila medicina, še posebej kirurgija.
»Jaz sem bil prav bolan, ko sem gledal razne nadaljevanke, Urgenco in podobno. Jaz bi rad ljudi rezal! To se sliši malo psihadeliično, ampak meni se res zdi lepo, da lahko človeku pomagaš na način, kot ko popravljaš avto,« se je nasmejal.
Zanimanje za medicino je bilo tako veliko, da je celo med študijem teologije obiskoval nekatera predavanja na medicinski fakulteti.
Razmišljal je tudi o psihologiji, a ga je življenjska pot nazadnje pripeljala v semenišče.
Zanimivo je, da Robert ni odraščal v družini, v kateri bi bila vera posebej močno prisotna.
»Naša družina ni bila praktično verna družina. Nisem imel teh stvari že v zibelko položenih, niti se nisem rodil z mislijo, da bom nekoč duhovnik.«
Krščanstvo je začel odkrivati šele po osnovni šoli, sprva celo iz nekakšnega upora in iskanja smisla.
»V cerkev sem šel dobesedno z občutkom, da so tam še bolj nesmiselni ljudje, kot sem se počutil sam. Postavil sem se zadaj in jih opazoval. Začel sem se jim smejati, češ, kaj tem ljudem ni jasno.«
Toda sčasoma se je njegov pogled začel spreminjati. Ob spoznavanju vere je, kot pravi, začel bolje spoznavati tudi samega sebe.
Študij teologije mu je omogočil, da se je poglobil v vprašanja, ki so ga zanimala, in naposled sprejel odločitev za duhovništvo.
Želel si je ženo, hišo, otroke, službo in avto
Kako pa so doma sprejeli njegovo odločitev?
Robert je v smehu razkril, da je imel v življenju pravzaprav pet precej preprostih želja.
»Imeti fajn ženo, fajn hišo, fajn otroke, fajn službo in fajn avto. Skratka, skupni imenovalec je bil fajn. Potem pa rečeš, da boš duhovnik!«
Njegova mama je bila sicer že vajena, da ga zanima veliko različnih stvari in da se njegove poklicne želje spreminjajo.
»En teden sem si zamislil eno stvar, naslednji teden drugo. Jaz sem človek, ki ima v svojem življenju eno besedo s petimi črkami, in to je IZZIV.«
Družina je njegovo odločitev nazadnje sprejela.
Sam pa verjame, da je pri takšnih življenjskih odločitvah najpomembnejše, ali je človek na svoji poti zadovoljen.
Njegovo delo se ne konča za zaporniškimi zidovi
Čeprav ga poznamo kot zaporniškega duhovnika, je njegovo delo precej širše, kot si večina predstavlja.
»Ljudje rečejo: To je zaporniški duhovnik, ta je za zapore. Ampak malo ljudi ve, da delam z vsemi skupinami, ki se jih zapor dotika na tak ali drugačen način.«
Tako se ne srečuje le z zaprtimi osebami, ampak tudi z žrtvami kaznivih dejanj, svojci zapornikov, zaposlenimi v zaporniškem sistemu, Slovenci, ki prestajajo kazen v tujini, in ljudmi, ki so kazen že prestali.
Prav tako opozarja, da zapor ni vedno samo prostor, omejen s štirimi stenami.
»Govorim o ljudeh, ki doživljajo v sebi zapor tako ali drugače. Tudi ujetost v naših odnosih, v družini.«
Kot pravi, fizično prestajanje zaporne kazni nekoč mine, precej težje pa se je osvoboditi tistega, kar človeka omejuje v njegovi notranjosti.
»Štiri stene fizičnega zapora bodo prej ali slej minile. Ampak ali bo minilo tudi tisto, kar te v notranjosti drži, kar ti jemlje svobodo?«
Prav v tem vidi pomemben del svojega poslanstva – pomagati ljudem, da začnejo prepoznavati svoje notranje stiske in iščejo pot naprej.
Njegovo delo ima tudi dve ločeni plati. Delno deluje v okviru Katoliške cerkve, delno pa v okviru državne Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, kjer med drugim koordinira duhovno oskrbo.
Pojasnil je, da imajo zaprte osebe pravico zaprositi za predstavnika svoje verske skupnosti, država pa mora pod ustreznimi pogoji omogočiti izvajanje verske oskrbe, ne glede na veroizpoved.
»V zaporih so ljudje bolj odkriti kot zunaj«
Robert je v vseh letih dela spoznal najrazličnejše življenjske zgodbe.
Njegov pogled na zapornike je zato precej drugačen od črno-bele predstave, ki jo pogosto ustvarjamo v družbi.
»Zame so zapori ogledalo družbe. To, kar se dogaja zunaj, je tudi noter, in kar je noter, pride tudi ven. Tukaj ni ločnice v smislu: mi pridni in vi poredni.«
Pravi celo, da so ljudje, ki jih srečuje v zaporih, v odnosu do njega pogosto bolj neposredni kot tisti zunaj njih.
»Znotraj zaporov so ljudje veliko bolj odkriti, bolj spontani, vsaj v odnosu do mene. Zunaj je lahko ogromno igre, ker smo je navajeni.«
Ob tem je hudomušno opisal, kako se ljudje včasih začnejo drugače obnašati že zato, ker izvedo, da je duhovnik.
Ko smo ga vprašali, ali se je pri svojem delu kdaj znašel v nevarnosti, je pogovor usmeril k vprašanju nasilja in razlogov zanj.
»Zame je nasilje povezano z nezadovoljenimi potrebami. Ko nekdo ni bil slišan in gre po tej poti. In to ni prav, nasilju je treba reči stop. Ampak ko ga zaznavamo, se je treba vprašati, kaj se v človeku dogaja.«
To seveda ne pomeni opravičevanja nasilnih dejanj.
Robert poudarja, da je pomembno prepoznati, kaj človeka pripelje do določenega ravnanja, obenem pa jasno postaviti mejo nesprejemljivemu vedenju.
Njegov dan se začne zelo zgodaj
Robert nima svoje župnije, njegov vsakdan pa je precej drugačen od običajnega duhovniškega urnika.
»Ko vstanem, imam ritual, da sebe naravnam na valovno dolžino tistega dne. Grem v kapelo, okrog pol šestih imam zajtrk, potem pa grem na teren.«
Dnevi so zelo raznoliki. Poleg obiskov v zaporih in pogovorov z ljudmi opravlja tudi naloge znotraj Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, sodeluje na srečanjih in predavanjih ter se odziva na povabila različnih skupin in župnij.
Pri vsem tem mu je najpomembnejši pogovor. Pa ne zgolj izmenjava besed, temveč resnično poslušanje.
»Če vas vprašam, ali se doma pogovarjate, boste zagotovo rekli, da se. Pa se slišite? Ali slišim, kaj mi človek sporoča? Ne samo z besedami, ampak z vsem, kar je, s svojim počutjem, držo in obnašanjem.«
Prepričan je, da je že to, da človek dobi priložnost spregovoriti in je pri tem slišan, lahko pomemben korak k spremembi.
»Če človek spregovori, potem je pot svobode na vidiku. Če je slišan, se stvari umirijo.«
Presenetil ga je ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik
V VIP petku smo za Roberta pripravili tudi posebno presenečenje. S sporočilom se nam je oglasil ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki njegovo delo zelo ceni.
»Poslanstvo Robija Friškovca je izjemno pomembno,« je poudaril in spomnil, da je skrb za ljudi v zaporih pomemben del krščanskega poslanstva.
Ob tem je omenil tudi papeža Frančiška, ki je že kot nadškof v Buenos Airesu redno obiskoval zapornike, pozneje pa je v zaporih večkrat obhajal tudi obrede velikega četrtka.
Po Jamnikovih besedah Robert s svojim delom ljudem vrača nekaj izjemno dragocenega.
»Želi zapornikom in vsem, ki so v taki življenjski preizkušnji, vračati veselje, upanje, predvsem pa dostojanstvo, tudi če se je še ne vem kaj zgodilo.«
Škof mu je zaželel veliko poguma, srčnosti in veselja pri nadaljnjem delu, obenem pa razkril še eno zanimivost – Robert se je učil celo arabščine!
Zaradi arabščine je odpotoval v Kairo
Zakaj se je odločil prav za ta jezik?
»Pred približno petnajstimi leti sem razmišljal, da se bo Evropa s prihodom ljudi zagotovo spreminjala. Mislil sem, da bosta morda prevladala dva jezika – arabščina in kitajščina. Potem sem izbral arabščino.«
A za to odločitvijo ni bila le radovednost. Pomembno se mu zdi, da lahko človeka nagovori v njegovem jeziku.
»Meni je smiselno človeka slišati v njegovem jeziku. Smiselno mi je, da človek spregovori, ker s tem govori o vsebini sebe.«
Do učitelja arabščine je prišel po zanimivem naključju. Med gostovanjem v neki oddaji sta ga voditelja povezala z učiteljem, pozneje pa je odpotoval v Kairo, kjer se je jezika tudi učil.
Spoznal je različne odtenke arabščine in se posvetil obliki jezika, ki jo razumejo v številnih arabsko govorečih državah, čeprav ni nujno del vsakdanjega pogovornega jezika.
Skromno priznava, da ga do tekočega znanja čaka še precej dela.
Ne smemo pozabiti na žrtve kaznivih dejanj
Velik in pogosto manj viden del Robertovega dela je namenjen tudi ljudem, ki so bili žrtve kaznivih dejanj.
Zanje je ustanovil telefon Job, prek katerega lahko poiščejo podporo.
»Ne smemo pozabiti na vse skupine, ki se jih zapor dotika. Veste, kolikokrat slišim občutek krivde in vprašanje: Kaj sem naredil narobe, da se mi je to zgodilo?«
Posebej je opozoril na stiske ljudi, ki so doživeli spolno nasilje ali druge oblike zlorab. Žrtve se namreč pogosto sprašujejo, ali bi lahko dogodek preprečile, družba pa jim včasih odgovornost celo neupravičeno pripisuje.
Robert je bil pri tem zelo jasen.
»Tista logika: Kaj pa je izzivala, kaj pa je iskala? Pa ni res! Zaradi mene lahko ženske hodijo tudi gole, pa nihče nima pravice ničesar storiti.«
Poudarja, da žrtve potrebujejo prostor, kjer lahko spregovorijo o tem, kar so doživele, ne da bi jih kdo obsojal ali jim pripisoval krivdo.
»To, kar se v žrtvi dogaja, je treba slišati in temu dati prostor. Da lahko človek izpostavi, kaj doživlja.«
Prav tu se njegovo delo povezuje še z enim področjem, ki mu zadnja leta posveča veliko pozornosti.
Robert se je pred leti začel ukvarjati z mediacijo, deloval pa je tudi kot trener mediatorjev in sodeloval pri reševanju družinskih sporov.
Pozneje je spoznal področje obnavljalne pravičnosti, ki ga danes poglobljeno raziskuje tudi v okviru doktorskega študija.
Gre za pristop, ki v ospredje postavlja nastalo škodo, potrebe prizadetih in odgovornost za storjeno dejanje. V določenih okoliščinah omogoča tudi srečanje žrtve, storilca in skupnosti.
Robert poudarja, da tega ne smemo enačiti z običajno mediacijo.
»Pri mediaciji rešujemo konflikte. Meni pa so žrtve velikokrat rekle: Jaz nisem v nobenem konfliktu s storilcem.«
Prav zato se mu je zdelo pomembno poiskati drugačen pristop, ki upošteva položaj žrtve in je ne sili v odnos, ki si ga ni želela.
»Žrtve so se znašle v nekem odnosu, v katerega niso želele vstopiti. In ne smemo pozabiti, da je to druga plat medalje, ki ima svoje potrebe.«
Včasih si želijo odgovora na eno samo vprašanje.
»Meni velikokrat žrtve rečejo: Jaz bi ga rada samo eno stvar vprašala. Zakaj jaz? Kje je mene našel?«
Takšnih vprašanj v običajnem sodnem postopku pogosto nimajo možnosti neposredno zastaviti.
Obnavljalna pravičnost pa lahko ustvari prostor za nagovarjanje prav teh potreb in posledic kaznivega dejanja.
Robert pravi, da je to področje v Sloveniji še razmeroma slabo poznano, medtem ko je v nekaterih drugih evropskih državah precej bolj razvito.
Ob tem se sprašuje tudi, kaj lahko za ljudi v stiski naredimo kot skupnost.
»Dejstvo je, da se vsako kaznivo dejanje zgodi v neki skupnosti. Ne gre samo za to, da se delimo na leve in desne, zelene in rjave. Vprašanje je, kaj smo pripravljeni narediti za ljudi in koliko občutljivosti imamo za druge.«
Letos postal ambasador integritete
Robert Friškovec je bil letos izbran tudi za ambasadorja integritete v okviru Komisije za preprečevanje korupcije.
Priznanje razume predvsem kot priložnost, da ljudi, še posebej mlade, spodbudi k razmišljanju o osebni odgovornosti in skladnosti med tem, kar govorimo, ter tem, kako živimo.
»Gre za usklajenost med tem, kar kažem ljudem, in tem, kar je moja notranjost. Da so stvari, če lahko tako rečem, čiste.«
Zanj je pomembno, da si človek prizadeva postajati najboljša različica sebe in je pripravljen sprejeti odgovornost za svoja dejanja.
»Meni je bistveno, da človek pri sebi išče tisto optimalno podobo in da je za tisto, kar naredi, pripravljen dati tudi odgovor. Se pravi odgovornost.«
In prav odgovornost je po njegovem mnenju tesno povezana s svobodo.
»Odgovornost je eden od korakov svobode.«
»Samo mrtve ribe plavajo s tokom«
Robertov pogled na življenje je prežet z radovednostjo in željo po osebni rasti. Ne želi biti drugačen zaradi drugačnosti, želi pa, da ljudje tisto, kar počnemo, počnemo z občutkom in zavestno.
»Naše življenje mora biti živo. Ne govorim o tem, da moramo imeti vedno nasmeh na obrazu, ampak o tem, ali je v nas živost. Tudi če je to težak trenutek našega življenja.«
Pravi, da se moramo včasih vprašati, ali res živimo ali pa zgolj ponavljamo vsakdanje navade.
»Ali je to samo neka obrabljena plošča, ki jo vsakodnevno vrtimo? Ne gre za nobeno mojo revolucionarno držo ali za to, da bi hotel biti nekaj posebnega. Samo kar počnemo, počnimo z živostjo.«
Nato je v smehu dodal misel, ki si jo velja zapomniti:
»Samo mrtve ribe plavajo s tokom.«
S katerim ključem lahko odklenemo svoj notranji zapor?
Za konec smo Roberta vprašali, s katerim ključem bi lahko človek odklenil vrata svojega notranjega zapora.
Njegov odgovor je bil preprost, a pomenljiv.
»Mislim, da je ključ sedanji trenutek.«
Kot pravi, ljudje prevečkrat živimo v preteklosti ali nas skrbi prihodnost, pri tem pa pozabljamo na edino, kar zares imamo – sedanjost.
»Velikokrat smo v neki preteklosti, velikokrat v prihodnosti. Imamo pa samo ta trenutek, zdaj.«
Namesto nenehnega vračanja k preteklosti nas spodbuja, da se vprašamo, kaj se v nas dogaja danes.
»Kakšne so moje potrebe? Kakšna so moja vprašanja, moji strahovi? Kaj je tisto, kar me drži?«
In prav s takšnim pogledom nase se po njegovem mnenju začne pot k notranji svobodi.
»To je moje sporočilo za vsakega: da se obrne k sebi ta trenutek in da ga živi. Ker živimo samo ta trenutek.«
Ponovitev oddaje VIP petek si lahko ogledate vsako soboto ob 18. uri na TV Veseljak Golica.