ZORAN LUPINC je diplomiral iz klavirske harmonike na šoli Glasbene Matice Marij Kogoj v Trstu in roga na Glasbenem Konzervatoriju Guseppe Tartini v Trstu. Leta 1978 je pričel z igranjem na diatonično harmoniko. Od leta 1981 do 1987 je s svojim inovativnim igranjem zmagoval na vseh tekmovanjih, ki se jih je udeležil.
Poleg koncertiranja in nastopanja v televizijskih in radijskih oddajah po Evropi in Kanadi se posveča komponiranju in aranžiranju skladb za diatonično harmoniko. Priznan je tudi kot pedagog. Pri založbi Zlati Zvoki je izdal štiri učbenike in zbirko skladb za diatonično harmoniko.
Bil je vodja študijske skupine v okviru Zavoda Republike Slovenije za Šolstvo in avtor učnega načrta, po katerem se učenci glasbenih šol učijo igranja diatonične harmonike.
Pretekli teden je imel Zoran Lupinc v glasbeni šoli Laško harmonikarsko delavnico z učenci diatonične harmonike na temo "Glasba nekoč, danes in jutri". Janja Ulaga je z njim poklepetala o tem kakšno mesto zaseda diatonična harmonika v javnih glasbenih šolah in v katero smer se razvija.
Zakaj mislite, da diatonična harmonika tako dolgo ni bila sprejeta v glasbene šole?
To je najbrž problem pojmovanja inštrumenta. Nekoč je bilo to bolj stvar samoukov z zelo približnim igranjem. S Slakom naprej pa se je začela neka druga doba v igranju na diatonično harmoniko, čeprav je bil tudi on dolgo časa osamljen primer kvalitetnega igranja. V glasbene šole je bila harmonika kot učni predmet uvedena leta 2003, že prej pa smo imeli kar nekaj izvajalcev na kar visokem nivoju igranja. Ker je diatonična harmonika pridobivala na priljubljenosti, so iz strahu po tem, da bi jim odvzeli delo, začeli pritiskati učitelji drugih inštrumentov. Kasneje se je izkazalo, da je bil ta strah povsem odveč. Pogosto se dogaja, da z diatonično harmoniko otrokom približamo glasbo, da jo vzljubijo, ker študij ni mogoč, se nadarjeni učenci kasneje še bolj izkažejo na kakšnem drugem inštrumentu.
Kaj odgovarjate tistim, ki še vedno trdijo, da je diatonična harmonika ljudski inštrument na katerega naj ne bi igrali po notah, ampak zgolj po posluhu in občutku?
To je samo nepoznavanje situacije in inštrumenta. S harmoniko so igrali tudi že v filharmoniji, na konservatorijih, na tekmovanjih enakovredno z drugimi inštrumenti. Vsak inštrument je samo orodje s katerim se najlažje izrazim. Če je to harmonika, se na njej lahko izrazim samo, če jo res do potankosti poznam. Igranje po notih nanjo mi omogoča drugačen pogled na to kaj vse mi inštrument nudi.
V katero smer se odvija učenje diatonične harmnike in učenje tega inštrumenta?
Kar je v glasbenih šolah se uveljavlja ampak zelo počasi. Poleg glasbenih šol imamo tudi cel kup drugih, ki nudijo učenje harmonike. Nekaj je tudi odličnih učiteljev, še več pa je takih, ki učenje harmonike vidijo samo kot biznis in posledično imamo tudi veliko na pol pismenih harmonikarjev.
Bomo v prihodnosti imeli harmoniko tudi v srednjih šolah?
Ja, seveda. Dela se na tem. Pogovori tečejo v to smer, pripravlja se tudi že material za učno snov. Tudi inštrument se je v zadnjih letih zelo razvil. Na sodobno diatonično harmoniko je mogoče zaigrati že vse, zato ni več razlogov, da se to ne bi zgodilo. Še vedno pa ostaja vprašanje časa. Kdaj se bo to zgodilo bi težko rekel.
Za diatonično harmoniko je treba pripraviti še več učnega gradiva za ljudsko in koncertno glasbo. To je zaenkrat v senci narodnozabavne glasbe.
Je harmonika sploh še ljudski inštrument? Ne. Če kdo že pozna note, to ni več ljudsko igranje, ni več ljudskega zvena. Ampak to ni negativno. Vsak inštrument je imel svoje obdobje. Diatonična harmonika je to obdobje ljudskega inštrumenta prerasla, zdaj je čas da ji odpremo še večja vrata.
Hvala in veliko glasbenih uspehov še naprej.