Vita Mavrič o načrtih za prihodnost
Življenje me je naučilo, da je pretirano načrtovanje popoln nesmisel. Vedno pride kaj nepričakovanega vmes. V predalu sicer že dolgo čakajo name štirje projekti. Dva sta že povsem nared, kdaj ju bom realizirala, pa ne vem.
Zdaj je na vrsti Vitomil Zupan. Pridite, ne bo vam žal. Večer je poseben. Drugačen.
Z Janijem Kovačičem sta posnela izbor poezije Vitomila Zupana, ki je pred dnevi izšel v obliki CD-plošče, sicer pa imata v tem času tudi precej predstav po Sloveniji, kjer te izjemne pesmi predstavljata v živo.
Kako ste sploh prišli do Vitomilove poezije, saj je bil bolj znan kot pisatelj, dramatik?
Vsa zahvala gre pesnici Ifigeniji Simonović, ki je zbrala in uredila njegove pesmi, napisane v zaporu (1948/54). Povabila me je k sodelovanju, ko je Vitomilovo zapuščino iz zapora pripravljala za razstavo v NUK. Zanimivost tega projekta je, da je med poezijo, napisano v zaporu, Ifigenija našla tudi njegove notne zapise. Zupan je namreč igral kitaro. Med temi pesmimi je bilo približno štirideset besedil napisanih na znane melodije, večinoma iz časa pred drugo svetovno vojno. Zupan je tedanjo glasbo dobro poznal, saj je že pred drugo svetovno potoval po vsem svetu. Govoril je tuje jezike in imel temeljno glasbeno izobrazbo. Z Janijem Kovačičem sva se lotila obsežne raziskave in ta naju je zintrigirala do te mere, da sva se lotila tega projekta.
So vas njegove pesmi takoj navdušile – je bila torej ljubezen na prvi pogled ali se vas s časom vedno bolj dotikajo?
Stare popevke oziroma šlagerji te navdušijo takoj. Te melodije sem imela zapisane nekje daleč v spominu. Med njimi se najdejo italijanski, francoski avtorji in celo Edith Piaf. Zelo spevne, melodične so. Vitomilova besedila, napisana nanje, pa prečudovita. Kot bi poslušali uspešnice zlate dobe slovenske popevke. Medtem ko so Janijeve uglasbitve Vitomilove poezije in njegova zares posebna interpretacija spet nekaj zelo svojstvenega. Jani Kovačič je unikum v našem prostoru, legenda. Zelo ga spoštujem in si štejem v čast, da sem ga imela priložnost spoznati ter celo sodelovati z njim. Od njega se ves čas učim.
Kako sta pri projektu sodelovala z Janijem? Kako sta si razdelila pesmi?
Precej sva se namučila z izborom. Od prebranih 2000 pesmi sva naredila najprej nekaj ožjih izborov, na koncu sva posnela osemnajstih pesmi, zadržala pa sva jih le trinajst. Dva odlomka iz romana Levitan pa pripoveduje Radko Polič. Meni so pripadli šlagerji, ki gredo zlahka v uho in hitro zlezejo pod kožo, temu izboru pa sva dodala še Janijeve avtorske uglasbitve Vitomilovih pesmi, napisanih v zaporu, v njegovi izvedbi seveda.
Pesmi ste sicer najprej posneli, vendar je album šele dobro izšel, medtem ko je vaša predstava že aktualna. Ste torej na odru želeli predstaviti pesmi, kot ste jih z Janijem posneli?
Koncert in album bi morala iti z roko v roki, a se je pri šlagerjih zataknilo zaradi založniških pravic. Zato sva aprila najprej izvedla premierni koncert oziroma glasbeno-scenski večer, 21. oktobra pa sva v Cankarjevem domu naknadno predstavila tudi album. Kdor je rad obiskoval večere La vie en rose, je zagotovo užival tudi na tem dogodku.
Med glasbeniki je nekaj vaših stalnih sodelavcev, pa tudi kak nov. Ste ekipo izbirali sami ali ste prepustili vse svojemu dolgoletnemu in stalnemu sodelavcu Jaki Puciharju?
Tokratna zahvala ne gre samo njemu, temveč predvsem producentu tega projekta Boštjanu Grabnarju. Z Boštjanom sva sodelovala prvič in nikakor ne zadnjič, izkušnja z njim je navdušujoča. On je predlagal in zraven povabil še basista Anžeta Langusa - Petroviča in bobnarja Jureta Rozmana. Na odru dobro funkcioniramo in resnično uživamo. Še bolj pa občinstvo, kajti živa izvedba je še pestrejša od posnetih materialov. Osrednji motor vsega je kot po navadi moj pianist, Jaka Pucihar. On je zame resnično nepogrešljiv sodelavec in tudi prijatelj. Dvajset let že sodelujeva.
Z letošnjim letom ste se sicer poslovili od Café Teatra in La vie en rose. Ampak očitno ne zato, da bi lenarili, kajne?
Nasprotno. Kvečjemu zato, da se bom po vseh teh dolgih letih končno tudi sama vrnila na oder. Organizacija in produkcija sta me dobesedno pogoltnili, dvajset let je dolga doba. Utrudilo me je. Zelo! Album Vitomila Zupana je prvi po devetih letih pavze. Ves preostali čas sem se ukvarjala z drugimi. Imam še nekaj let pred seboj, kakšnih pet ali šest, ne več. V tem času si želim ustvariti še nekaj projektov, zatem pa se trajno poslovim od odrskih desk. Na stara leta nameravam biti daleč proč od odrskih luči. Glasbo in gledališče bom kmalu spremljala le še kot del publike.