Hčerki igralke in pevke Tanje Ribič ter igralca, glasbenika in režiserja Branka Đurića ne manjka umetniških genov. Od malega je že kazala nadarjenost za igro, predlani je pokazala, da zna tudi peti, zdaj pa je tik pred izidom še njena prva pesniška zbirka, v kateri je priznani umetnik Boris A. Novak opazil verze, ki ga spominjajo na njegove začetke. Kar seveda je izjemen kompliment. Zala je začela pisati pesmi pri šestnajstih letih, saj bi se ji sicer strgalo v šolskih klopeh. »To je bil moj pobeg,« pravi.
Najbolj plodno je bilo zadnje leto, ko se je po koncu gimnazije osvobodila rutine, življenje in igralska šola v New Yorku pa sta ji dala še nov navdih. »Igralska šola je zame dopust, kar ne pomeni, da nisem po dnevu izmučena, ampak je vse to le en velik užitek. S tem pa je na plan bruhnila tudi moja ustvarjalnost. Ljubezenski zapleti, razočaranja, pustolovščine … vse to je gnojilo moj pesniški zagon. Moje življenje je tako ali tako ena sama dogodivščina. Radost je po mojem glavna sestavina Zbrke. Čeprav v pesmih zajemam tudi težke, globoke teme, jih zavijem v tančico humorja, ironije in otroške navdušenosti, ki jo želim ohraniti do konca svojih dni. Dovolim si čutiti, predajam se vplivu vesolja in vesolju čustev. Je pa včasih kar naporno biti rahločuten. Še posebno če o tebi govorijo kot o hčerki onih dveh.«