Preden mi Jan Plestenjak po telefonu potrdi intervju, vseeno vpraša, o čem se bova pogovarjala. »O podvodnem rastlinskem svetu,« poskušam duhovito odgovoriti in to ga blazno zabava. »Potem pa nujno,« pravi in predlaga srečanje v eni njegovih najljubših restavracij v Strunjanu.
Pred dnevi sva s kolegom novinarjem modrovala o stanju domače glasbene scene z najinega vidika – da se najde zelo malo provokativnih sogovornikov, ker jih je velika večina politično korektnih v odgovorih. Za razliko od denimo Angležev, pri katerih so intervjuji po pravilu zabavni in pronicljivi. Brata Gallagher ali Robbieja Williamsa je nemogoče intervjuvati, ne da bi bil vsak drugi odgovor primeren za naslov v časopisu. Zakaj?
Ker so to zabavljači in se tega zavedajo. Hecno se mi zdi, ko glasbeniki mislijo, da imajo poslanstvo. Že sama beseda poslanstvo je absurdna. Ko glasbenik reče, da je njegovo poslanstvo, da bo naredil to in to. Kakšno poslanstvo? A vesolje in narava sta te poslala, da boš pisal neke pesmice ali snemal filme? Vesolje te je poslalo, da se boš reproduciral in bo vrsta šla naprej. Nič več. Ta pretencioznost v odgovorih je res smešna.
Kaj pa, ko se glasbeniki naslavljajo kot »artisti« (umetniki)?
(smeh) Zadnjič mi je kolega glasbenik razlagal, kako rad bi bil »artist«. Vprašal sem ga, kakšna je razlika med besedo artist in glasbenik. Nič ni odgovoril. Če razdelaš vsebino in ji slediš, imaš takoj pravo podobo in iskrenost v delu. OK, marsikaj lahko prodaš, če imaš pred sabo petmilijardni angleško govoreči trg, pri nas smo omejeni z zelo majhnim trgom in je težko zblefirati.
To je res. Je pa specifika slovenske scene, da ko ti enkrat uspe priti v javno zavest, kar sicer ni lahka naloga, lahko tam ždiš in se šlepaš še dolga leta, ne da bi si to mogoče v resnici zaslužil.
Hm, jaz pa imam ravno nasprotno mnenje. V Italiji nekdo, ki je imel uspešnico pred dvajsetimi leti, še vedno dela koncerte. V Sloveniji se mi zdi, da je bolj kot v Ameriki: vreden si toliko, kot je vreden tvoj zadnji hit. Pri sebi vidim, da če nimam na plošči uspešnice, postane to težava. Imam sicer svojo zvesto publiko, ki redno prihaja na koncerte, a če želim delati koncerte v takšnem obsegu, kot jih trenutno delam, to moram generirati s svežo uspešnico. Ravno zadnjič sem računal, da sem v avgustu nastopil pred 28.000 ljudmi. Brez uspešnice se to ne bi zgodilo.
Kako pa doživljate koncerte v Portorožu? Kot nastope doma?
Seveda. To so pomembni koncerti, tu je res pomembno, da so nastopi dobri. Tu živim in tu ljudi srečujem vsak dan.
Nekje ste omenili, da se po osemnajstih letih na Obali šele zdaj počutite, da ste tu zares doma. Zakaj šele zdaj?
Ker sem vedno razpet med Škofjo Loko in Strunjanom. Na Gorenjskem imam družino, ki jo vsak teden obiskujem. Vsakič, ko pravim, da grem domov, me prijatelji sprašujejo, kam.
V Škofji Loki živita mama in brat Domen. Je kdaj zapecal kakšno punco na račun mlajšega bratca?
Ne, mu pa gre blazno na živce, da se veliko debat konča pri meni. (smeh) Zdaj ima resno punco, včasih, ko je bil samski ...
Pri petdesetih ima punco? Vi ste res ženskarji v tej družini! (smeh)
(smeh) Neeee. Domen je slikar in dizajner, res talentiran človek. Imava hecen odnos, jaz mu dam v poslušanje nove skladbe, in če mu katera ni posebej všeč, vem, da bo uspešnica. Rad ima glasbo, zaradi njega sem začel igrati kitaro. Bil sem star pet let, on pa enajst, dvanajst in je že brenkal. Verjetno brez njega tega nikoli ne bi počel. Mogoče bi se ukvarjal ... s financami. Ne vem.
Bi bili kot klasični poslovnež uspešni? Nekje sem prebral opazko, da bi bil Roger Waters (nekdanji član in vodja Pink Floyd) verjetno brezkompromisen strokovnjak za sovražne prevzeme, če ne bi bil glasbenik.
V vsaki stvari sta za uspeh pomembni dve karakteristiki, in to je, da si disciplinirana budala. Če si samo budala, v pozitivnem smislu, nimaš možnosti, če si samo discipliniran, je enako. In to velja pri zdravnikih, ekonomistih in umetnikih.
Se veliko ukvarjate z izvedbenimi malenkostmi med pripravami za nastope?
Malce sem iztrošen, nisem več tako pikolovski, je pa res, da sem v vmesnem času nabral ekipo, ki je pikolovska namesto mene. Priznam, da se ne morem poglobiti v vsak detajl. Z leti začneš redistribuirati svojo energijo, na odru sem boljši, ker znam plasirati in hraniti energijo. Prej je bila eksplozija, vse sem pregledal, nadziral, na odru pa mi je zato mogoče zmanjkala energija. Zdaj imam mirnost in samozavest, tako da lahko energijo distribuiram, ne da šprica iz mene.
Zanimivo je dojemanje Jana Plestenjaka kot javne osebnosti. Pred dnevi sem na spletu bral intervju, v katerem en novinar drugemu presenečeno pravi o vas: »Saj sploh ni tako neumen.«
Kakšna aroganca je potrebna, da se postaviš v pozicijo, da lahko ocenjuješ nekoga, ki je na sceni petindvajset let, petnajst let polni velike dvorane in ima dvajset uspešnic? Seveda neskromno govorim o sebi, a v kakšnem balonu mora človek živeti, da reče »saj je v bistvu v redu«?
Vas takšna percepcija moti?
Ne. Moti me, da je nesamokritična. V Sloveniji imamo salonske umetnike in intelektualce, ki sami sebe postavljajo na piedestal, ne da bi jih potrdila ulica ali relevantni strokovnjaki. Oni so ta elita, ki ima negativno konotacijo. Oni sicer očitajo elito tistim, ki so super uspešni. A ravno oni so samooklicana elita, ki naj bi jim pomagala država in naj bi bili obravnavani kot zaščitene živali. Kaj pa so naredili? A se jih je mogoče deset zbralo na pivu in se odločilo, da so oni ti »jacki«? A je kateri prodal že kakšno vstopnico, je prodal knjigo, je na trgu kdo želel njegovo uslugo? Kaj naj jim dokazujem? Naj povem zgodbo: znana revija me tri mesece prosi za intervju, privolim in ga objavijo. Urednik pa v uvodniku zapiše, da je super, da imajo intervju z mano, a on moje glasbe ne posluša. Kaj je želel povedati? Mogoče je želel svojim trem prijateljem za šankom sporočiti, da je frajer? Kakšen nesamozavesten in zakompleksan ubošček!
Saj lahko pri teh stvareh vzamete zdravo distanco.
(razburjeno) Kako lahko nekdo, ki je v življenju naredil bistveno manj od mene, reče: »Ti si me pa pozitivno presenetil.«? Kakšna prepotentnost. Gre za tipično prepotentnost urbano alternativnih intelektualcev. Jaz rečem, plavajte v svojem gnevu in vsako jutro imejte problem s sabo. To je največja kazen.
Vidim, hitro sivite. Čez pet let boste čisto sivi ...
Že čez tri leta bom popolnoma siv!
Vas to ne bo motilo? Biti popolnoma siv pri šestinštiridesetih?
Ja, saj to nima veze. Če bom bel, bom pa bel. Ostrigel sem bom na krajše in bo OK. Iskreno me preseneča, da na koncerte prihajajo mulci, ki pojejo komade, napisane, ko so se rodili. Logično bi bilo, da tej generaciji nisem zanimiv, po drugi strani mladi ljudje hodijo na koncerte šestdeset- in večletnih glasbenikov. Če stojiš za svojim delom, bodo ljudje prišli. Na živce mi grejo izjave v stilu, jaz ne delam glasbe za radio. Če jo boš delal prepričljivo, bo prišla do poslušalcev. Stoodstotno.
Se radi pogovarjate o glasbi?
Zame je glasba le en izraz.
Če se srečate z glasbenikom, sta verjetno hitro pri pogovoru o ojačevalcih, efektih, kablih, strunah ... Imate radi takšne strokovne debate?
Ne, raje se pogovarjam o drugih stvareh in testiram, ali bodo znali to debato preslikati v glasbo. Da se pogovarjaš o glasbi, a imaš drug modus operandi. Na primer debata o seksu; pogovarjaš se o seksu in v bistvu govoriš o glasbi. Dolgčas pa se mi zdi pogovarjati se o beatih, o načinu igranja kitare pri tem in tem komadu, strunah in podobno. O besedilih praviloma zelo redko teče beseda.
Kdo vam spodnese tla z liriko?
V Sloveniji se mi zdi Mef izjemen tekstopisec, na tuji sceni pa Charles Aznavour, francoski šansonjer. Ljudje radi govorijo o angleški glasbi, a tu v Evropi imamo ta mediteranski temperament, liriko, ritmiko in interpretacijo, ki jih Angleži nimajo. Jaz se v tem najdem, Mediteranci imamo vseskozi malce odprt ventil, skozi katerega ves čas uhaja topel zrak. Severnjaki ali Angleži pa imajo ves teden zaprt ventil, ki eksplodira čez vikend ali ko se napijejo. Zato so tako dobri v rocku, mi pa ne. Midva sva zdaj pila vino in pomakala kruh v olivno olje in tako počasi spuščala ventil. (smeh)
Kakšna glasbena kulisa je najprimernejša za večer seksa?
Različno. Rad imam filmsko glasbo, Hans Zimmer je odličen skladatelj, Barry White je posebne sorte frajer, včasih se priležejo AC/DC. Tudi klasika je primerna, ker je monumentalna. Lahko naredi mogočno vzdušje za nekaj, kar mogoče sploh ni tako mogočno. (smeh)
Česa se najbolj bojite na odru?
Ničesar. Še vedno pa se bojim, ali bo koncert poln.