Ko sva s Šimnom vstopila v hišo Tanje Zajc Zupan, naju je s hčerjo Ano takoj potegnila v svoj svet. Ponudili sta nama doma spečene piškote in nama hiteli razlagat, katera je katere spekla in zakaj so prav njeni boljši. Kot da se poznamo že dosti let! Ana je skuhala kavico – s smetano, lepo prosim – piškotki so bili slastni, oboji, in pogovor se je lahko začel. Ana ga je pozorno spremljala, saj je tudi sama novinarka (sicer absolventka na Filozofski fakulteti, študira slovenistiko in primerjalno književnost). Sin Domen hodi v četrti letnik poljanske gimnazije. Ponosna mama zanju pravi, da sta »svetovna«, samozavestna, radovedna, odgovorna in strpna. Pogovor se je namreč začel pri njima.
»Vesela sem, da sta zrasla – rada rečem, da je zrasla moja ekipa. Vsa ta leta sta me spremljala, se ob meni učila in nastopala z manjšimi vlogami na mojih koncertih. Zdaj pa delata tudi tisto, kar na koncertih potrebujem. Ana piše scenarije, scenoslede in pesmi ter jih interpretira. Najlepše je, ko skupaj izvajava Cvetje v jeseni. To so trenutki posebne sreče in zadovoljstva. Ob tej točki neznansko uživam, saj je Ana zelo prepričljiva, poslušalci pa vedno ganjeni. Domen je v vlogi tonskega mojstra, občasno me spremlja s kitaro. Sta moja enakovredna partnerja.«
Dobro ste si vzgojili svojo ekipo, ni kaj!
(smeh) No, mislim, da če bi bila zdravnica ali odvetnica, bi šla pa mogoče v tisto smer. In nič ne bi imela proti, če bi bila Ana morda znanstvenica na biološkem ali kemičnem področju, prav tako bi jo podpirala. A očitno imata nastopanje v genih. Domen se je našel kot glasbenik in na tehničnem področju – to rad počne in res mu zaupam. Ko me ozvočuje, je med nama poseben, zaupen odnos – samo pogledava se in veva, kaj je narobe. To so lepe stvari. Najlepše mi je, ko gremo vsi štirje na koncert. Zrasla sta in zdaj ustvarjamo skupaj, tako da nimam več slabe vesti, kot sem jo imela včasih, ko sta ostajala v varstvu. Zdaj smo še bolj povezani. Sta na pragu samostojnosti in zato so ti naši skupni trenutki zelo dragoceni.
Videti je, da imata z Ano prijateljski odnos.
Z obema otrokoma sem zelo povezana. Veliko se pogovarjamo. Razlog je tudi to, da sem pred devetimi leti pustila službo na ministrstvu za notranje zadeve. Šestnajst let sem bila tam višja svetovalka, a je bilo preveč naporno: služba, nastopi, snemanja, majhna otroka. Domen je bil star osem let, Ana dvanajst in zelo sta me potrebovala. V tem času smo se še bolj zbližali. Zanju sem si vedno vzela čas. Zdaj ju vsak dan, ko prideta iz šole, čaka čaj iz domačih zelišč in potem »čajčkamo« in se pogovarjamo. Zelišča nabirava midva z Domnom. Z njim pogosto poslušam glasbo, ki mu je všeč, in se mu skušam približati tudi po tej poti in ga razumeti.
Kakšen pa je sicer recept za dolg zakon – koliko let sta z Bogdanom poročena?
Štiriindvajset let. Zelo so pomembni spoštovanje, prilagajanje in skupni cilji … Korado mi je pred leti povedal dobro misel, ko se je na novo oženil. Rekel mi je: »Tanja, če bi vedel, tega ne bi naredil. Zdaj so v novem zakonu minili medeni tedni, še vedno pa imam stare in še nove težave.« Menim, da rešitev ni nov partner, temveč ukvarjanje s seboj, osebnostna rast. Zakoncu moraš znati povedati, kaj razmišljaš in čutiš, česa si želiš ... Učiti ga moraš o sebi, da lahko živi ob tebi. Jaz ne morem vedeti, kaj Bogdan misli, če mi tega ne pove. Prepričana pa sem, da je dober recept tudi vitamin, ki se mu reče glasba.
Celoten pogovor s Tanjo Zajc Zupan si lahko preberete v 52. številki revije Zarja.