Anže in Tina Zavrl bosta imela povsem enake spomine na leti 2016 in 2017. Omenjeni leti sta bili oziroma sta še vedno, med najbolj intenzivnimi in napornimi, a obenem tudi najsrečnejšimi v njunem življenju. Vse je bilo na kupu, ampak na koncu so se stvari v celoti iztekle najlepše, kot je bilo mogoče.
Mlada, takrat še tričlanska družina, se je preselila na svoje. To pa ni mačji kašelj, še posebno ob enem malem in drugem prihajajočem otroku. K sreči se niso selili daleč, kar je prihranilo nekaj časa, če že dela ne. Selitev je pač selitev, ne glede na to, kam greš. A kljub vsemu so zdaj na svojem in pod novo streho.
Prvorojenemu Brendiju se je decembra, pri nepolnih dveh letih, pridružila sestrica. Starostna razlika med malčkoma je tako majhna, da skoraj ni omembe vredna, kar poraja vprašanje, kako to, da sta se za starševstvo v drugo odločila tako hitro. »Oba sva si želela, da med otrokoma ne bi bilo prevelike razlike v letih,« pove Tina, ki je hčerki tudi izbrala ime. Nosečnost v drugo je bila lažja od prve predvsem pri pripravah. »Pa seveda pri vprašanjih, ki te pestijo med nosečnostjo, ker so stvari mnogo bolj jasne. Nekaj pripomorejo namreč tudi izkušnje, ki jih dobiš prej. Tina se je tudi v drugo mirno pripravljala, jaz pa sem ji sledil,« pove Anže, ki je bil ob Tini tudi med drugim porodom. Kakšen je zdaj njihov vsakdan? »Pri tako skrbni ženi je vsak dan zelo mirno speljan, glede na to, da sta v hiši zdaj dva otroka,« je kratek Anže. Tina pa pristavi: »Mislim, da je vsakemu staršu pri drugem otroku veliko stvari bolj jasnih in mogoče ne pristopi k vzgoji ter skrbi poln vprašanj, ampak je že dovolj vešč. Tudi midva sva si pomagala z izkušnjami, ki sva jih dobila že pri Brendiju.« Mali Brendi je novo družinsko članico lepo sprejel. Ne kaže ljubosumja, rad je poleg pri negi zanjo, vsakemu pove, kako je sestrici ime.