Leta 1933 se je v Velikem Trnu pri Krškem rodil ALBIN RUDAN, legendarni klarinetist ansambla bratov Avsenik. Rodil se je kot šesti otrok (od skupno sedmih otrok) v revni družini. Bine, kot so klicali malega Albina, je že v ranem otroštvu kazal talent za glasbo. Doma je prepeval, pa tudi v šoli ga je sam ravnatelj Jožko Košorog večkrat poprosil, če bi nastopil na kateri izmed šolskih proslav. Bine nikoli ni odklonil, še več - vsak nastop je sprejel z nasmeškom. Ravnatelj Košorog je bil presunjen, ko je na eni izmed proslav Bine pri svojih rosnih 12. letih zapel rusko narodno pesem Večerni zvon. Albin je s 14. leti zapustil Dolenjsko in se napotil v Ljubljano, kjer je bil tudi s pomočjo z ravnateljevega priporočila sprejet na srednjo glasbeno šolo. Upanje, da bo lahko nadaljeval z učenjem solo petja, je hitro padlo v vodo. Ker še ni glasovno mutiral, so mu profesorji svetovali učenja kakšnega od inštrumentov - izbral je klarinet. Izbral si je najboljšega profesorja, to je bil prof. Miha Gunzek, pri kateremu so kasneje diplomirala največja imena narodno-zabavne glasbe (Franc Tržan, Zoran Komac, Vilko Ovsenik, Boris Kovačič, Alojz Zupan, Vito Muženič, ... ).
Bine si je v DIC-u (dijaški dom Ivana Cankarja), kjer je stanoval v času štiri letnega šolanja hitro našel glasbene prijatelje. Nastajali so priložnostni glasbeni sestavi za dijaške in šolske plese. Če Vam samo zaupamo, da sta v enem izmed teh sestavov prepevali dijakinji in prav tako stanovalki v DIC-u, Marjana Deržaj in Jelka Cvetežar smo povedali veliko. Šlo je za nekajletno generacijo mladih glasbenikov, ki so z glasbo zasijali in zasloveli. Sledilo je obvezno služenje vojaškega roka. Skupaj z Vinkom Sitarjem, dolgoletnim klarinetistom Alpskega kvinteta, sta en del vojaščine služila skupaj. Sprva je bil Bine v Trebinju in nato v Banjaluki. Prvi narodno-zabavni ansambel, v katerem je Bine igral klarinet, so bili Veseli hribovci iz Ljubljane. Vodil jih je vodil Binetov sošolec, klarinetist, harmonikar in komponist, g. Stane Žnuderl iz Opekarske ulice v Ljubljani.
Člani tedanjega Kvinteta Avsenik so se odločili za profesionalno glasbeno pot, zaradi česar je tedanji klarinetist, Franc Tržan odklonil nadaljnje sodelovanje. Nedavno tega je bil deležen pogodbe za stalno zaposlitev v Slovenski filharmoniki, in se v tedanjih časih tako dobri službi ni upal odreči. Tik pred zaključkom študija klarineta leta 1961 sta bila Albin Rudan in študentka solo petja, Ema Prodnik, s strani Vilko Ovsenika deležna povabila za sodelovanje.
Foto: Bine je v ansamblu tudi večkrat zapel ob Francu Korenu in Emi Prodnik.
Vilko je bil pri izbiri glasbenikov zelo skrben. Kot akademsko izobražen klarinetist je bil še bolj natančen pri izbiri klarinetista. Bine je upravičil vsa pričakovanja in postal stalni član ansambla. Prve vaje, kot tudi vse kasnejše, ansambla so potekale v kletnih prostorih pri Slavku Avseniku, na Staničevi ulici v Ljubljani. Začelo se je 30- letno glasbeno potovanje z Avseniki. Vsi člani so delovali kot eno, kar je tudi edini pogoj za uspeh ansambla. Vsak član je imel svojo zadolžitev in jo je moral opravljati s polno odgovornostjo.
Foto: Albin Rudan s kvintetom Avsenik leta 1965.
Če pomislimo, da je ansambel bratov Avsenik prva desetletja igral kar na 200-250. koncertih letno, je morala biti organizacija in pripravljenost vsakega člana posebej na vrhuncu zmožnosti.
Prva uspešnica, ki sta jo brata Avsenik napisala za njegov instrumentalni solo, nosi naslov Pastirček.
Foto: Ko je zaigral Pastirčka je koncertna dvorana obnemela.
To skladbo je Albin prvih 15 let pri Avsenikih igral na vsakem koncertu, običajno po večkrat, na željo publike. Albin je bil kot solist deležen prvih stoječih ovacij. Tuje občinsko mu je nadelo vzdevek "Paganini na klarinetu". Sledila je nova velika uspešnica Veter nosi pesem mojo, ob kateri so poslušalci obnemeli s solzami v očeh - ta prizor bi morali videt predvsem tisti, ki to glasbeno zvrst ocenjujejo kot ceneno in manj vredno. Avseniki so bili v centralni Evropi desetletja največji promotorji Slovenije in nekdanje skupne države. Nemci, Švicarji, Avstrijci, Italijani so tudi preko Avsenikove glasbe odkrivali Slovenske kraje in lepote.
Nastop, ki je Binetu ostal v trajnem spominu, je koncert v Berlinski Filharmoniji, kjer so Avseniki nastopili kot 1. narodno-zabavni ansambel v zgodovini.
Foto: Koncert Avsenikov v Berlinski filharmoniji.
Ob prihodu Avsenikov na koncertni oder, jim je skladbo NA GOLICI zaigral filharmonični orkester Berlinske filharmonije pod taktirko svetovno znanega in tamkajšnjega dirigenta Herberta von Karajana. Tudi na tem koncertu ni šlo ne brez Pastirčka, ne brez pesmi Veter nosi pesem mojo. Svojo profesionalno glasbeno pot je Albin Rudan z Avseniki sklenil leta 1991. Albin nima potomcev. Po neuspelem zakonu s pevko Emo Prodnik, se je ponovno poročil s Poldko Rudan, s katero sta vse do njegove smrti 31. januarja 2009 živela v Godiču pri Stahovici, blizu Kamnika. Pokopan je na tamkajšnjem pokopališču.
Slavko Avsenik je Albina Rudana ocenil kot nezamenljivega člana njegovega ansambla. "Bil je tisti, ki je s svojim klarinetom čutno in prefinjeno zmehčal Avsenikovo glasbo!"
Foto: Albin je zadnje 3 nastope opravil z Alfijem Nipičem in njegovimi muzikanti.
Mi pa si bomo Albina Rudana hvaležno zapomnili po številnih skladbah kot so: Pastirček, Poskočni klarineti, Veter nosi pesem mojo, Čar julijskih Alp, Veselje klarinetov, Dišeče rože, Vrisk v hribih, Polka za klarinet, Sanjajoči klarineti, Gorenjska polka, Proti jutru, Hodil po gozdu sem, Melodija za tebe, Tihi studenček, ...