Z razvojem, ki ga je v zadnjih dveh letih naredil raper Challe Salle oziroma Saša Petrović, se lahko pohvali malokateri glasbenik. Uporniški »poredni deček« je postal vzor mladim, njegovo megauspešnico Lagano najbrž zna na pamet tako vaša babica kot petletni nečak. V teh dneh predstavlja novo skladbo Legenda, ki je prav tako na tem, da postane uspešnica, letošnje leto pa je poleg ustvarjanja nove glasbe zanj zaznamovala še ena prelomnica: prenovil je stanovanje in ga opremil popolnoma po svojem okusu.
»Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem od nekdaj tak, kot se kažem zdaj – pozitivna in preprosta oseba. Res pa je, da to v moji glasbi ni prišlo toliko do izraza. V skladbah sem dajal ven neko drugo stran sebe, ker je za raperje pač značilno, da smo družbenokritični, agresivni, uporniški … V tem obdobju sem povedal vse, kar sem hotel, in ničesar ne obžalujem. Vmes pa se mi je zgodilo tudi veliko stvari, tako negativnih kot pozitivnih, kar je vplivalo na to, da sem osebnostno zrasel – in bil je čas, da se spremeni tudi moja glasba,« pravi. Dve leti je večino svojega časa in denarja vložil v osebno trenerstvo in trgovino s športno prehrano, ki pa se mu ni obrestovala, saj je zaradi nesoglasij s poslovnim partnerjem ostal brez vsega. Hkrati je v tem času zanemarjal glasbo, saj so mu preostale obveznosti pobrale preveč energije. »Veliko je bilo pisarniškega dela, komunikacije z ljudmi, skrbel sem tudi za nabavo, hodil v skladišče … Več kot dve leti nisem izdal nobenega komada, ker za to preprosto ni bilo časa,« priznava. Čeprav je glasbo zelo pogrešal, izkušnja le ni bila v celoti slaba, kajti naučil se je odgovornosti in profesionalnosti v poslu. »Nisem se več smel obnašati kot neki mulec, temveč kot resen poslovnež s svojim podjetjem. Še bolj sem se posvetil športu, pozitivnemu mišljenju in vizualizaciji v smislu, da kar si želiš, lahko tudi dosežeš – a le če si pripravljen za to trdo delati. Tako sem ugotovil, da nisem srečen, če ne delam glasbe. Bil sem na točki, ko sem se res moral vprašati, kaj bom sam s seboj. Znašel sem se na nuli, pa ne na nuli, celo v minusu, kajti vse, kar sem vložil v ta posel, sem tudi izgubil. Potem sem si rekel: osebni trener ali vodja trgovine sem lahko vse življenje, če se hočem resno iti glasbo, pa je pravi čas za to zdaj. Zagrabil sem – in le pol leta zatem se je zgodil Lagano.«
Glasba in šport v krvi
Challe Salle je eden tistih glasbenikov, za katere bi lahko rekli, da jim je bila glasba položena v zibko – tako kot šport, še ena njegova velika ljubezen. »Moj oče, rojen Beograjčan, je bil v Jugoslaviji prvak v igranju na harmoniko v mlajših kategorijah. Bil je multitalent za glasbo, igral je harmoniko, kitaro in klavir, razmišljal je celo, da bi šolanje profesionalno nadaljeval v glasbeni smeri, vendar se je potem odločil za športno fakulteto,« pojasnjuje raper, ki o očetu ne reče nobene žal besede, čeprav je družino zapustil, ko je imel Saša šestnajst let, zdaj pa živi v tujini, kjer deluje kot nogometni trener. »Polbrata in polsestro sem sicer spoznal, otroci namreč niso krivi za nesoglasja staršev, vendar z njima, ker pač živimo ločeno, nimam takšne povezave kot z mamo in sestro, ki mi res pomenita največ. Lahko pa rečem, da je oče, ravno tako kot mama, zaslužen za to, da sem rasel z glasbo. Poslušal je ogromno slovenske in tuje glasbe, od Smolarja do Kreslina, raznih rock skupin; dane so mi bile osnove srbske, dalmatinske, narodne in pop glasbe. Tudi mama je ves čas poslušala radio, čeprav sama ni glasbeni talent. To okolje me je spodbudilo, da sem se že pri petih letih naučil igrati sintetizator, končal sem nižjo glasbeno šolo – klavir, pri trinajstih pa sem se odločil, da bom sam začel pisati besedila in rapati. Kot je bilo normalno, da se pri nas ves čas nekaj posluša in poje, je bilo del našega vsakdana tudi, da paziš na zdravo prehrano ali greš zjutraj pred šolo na trening. Starša sta torej poskrbela, da sta glasba in šport v moji krvi.«
Rek zdrav duh v zdravem telesu poskuša prenesti tudi na mlade, ki ga spremljajo. V tem je celo tako dosleden, da se pridno izogiba alkoholu in drogam. »Nikoli nisem padel v skušnjavo, čeprav sem imel v mladosti tudi slabo družbo. Počeli smo bedarije, a to ni bil ne vem kakšen kriminal. Alkohol sem sicer pil tam nekje do dvajsetega leta, potem pa sem začel nastopati in videl, da mi to ne ustreza. Na splošno sem enako sproščen trezen kot pijan. Mi je pa zanimivo, kako me ljudje ves čas sprašujejo, kako lahko zdržim brez pijače – a meni je po tolikem času to res normalno. Za novo leto sem recimo spil en viski, pa se že nisem počutil v redu, moje telo ni več navajeno na to. Vsi, ki so dolga leta v športu, vedo, da šport, alkohol in droge ne gredo skupaj. Ti med tednom delaš za telo, potem pa to uničiš za vikend. Zakaj? V svoji koži se počutim res dobro in zdela bi se mi škoda, če bi samega sebe uničeval.«
O punci pa nič
Do začetka jeseni ga je poleg glasbe zaposloval še en velik projekt: odločil se je popolnoma prenoviti staro družinsko stanovanje na Vrhniki. »Do tega stanovanja imam res sentimentalen odnos, v njem sem namreč živel od rojstva in nikjer se ne počutim tako domače. V Ljubljani sploh ne bi hotel živeti, ker mi gresta gneča in utesnjenost blokovskih naselij na živce. Vrhnika je blizu Ljubljane, hkrati pa si tam v stiku z naravo in imaš mir, kar je odlično za družinsko življenje, ki ga načrtujem enkrat v prihodnosti.«
Ob vprašanju, ali v stanovanju živi sam, se samo skrivnostno nasmehne. »Naj se ljudje prepustijo domišljiji. Zasebnega življenja ne želim razkrivati.« Je to zato, ker se boji, da bi na račun tega, da bi razkril, da je v zvezi, izgubil kakšno oboževalko – ali je to preprosto del življenja, ki ga želi zase? »To drugo. Vsem ni treba vedeti vsega o meni. Vse, kar lahko povem, je – srečen sem. Zdaj pa lahko ljudje ugibajo, kaj to pomeni: sem samski, s punco, v kakšnem drugačnem razmerju … Veliko mi pomeni, da nisem pod pritiskom še na tem področju. Mama in sestra sta recimo na neki točki že začutili pritisk, ker sem v medijih veliko govoril o njiju, in potencialne partnerice ne bi rad izpostavil temu. Ko bo čas, da bom govoril o tem, verjetno bom – pa tudi če se bom poročil, tega najbrž ne bom mogel skriti pred javnostjo.« (smeh)
Ko sva že pri pritiskih: je sam kdaj čutil pritisk zaradi prepoznavnosti, je imel v preteklosti kakšno izkušnjo, ko se mu je zdelo, da je dekle z njim samo zaradi tega? »Živimo v svetu, kjer sta tudi v ljubezni pomembna interes in korist. Denar, status, javna podoba imajo veliko vlogo in seveda so me ženske gledale tudi skozi to. Vsakdo si lahko samo želi partnerja, ki bo z njim zato, ker ga ima rad takšnega, kot je. Za to si prizadevam tudi jaz in nasploh se v življenju obkrožam z ljudmi, ki me gledajo kot Sašo Petrovića, ne Challeta Salleta. Najbližji me cenijo predvsem zaradi mojih vrednot. Poleg tega, da ustvarjam glasbo, ki mi je všeč, mislim, da si me bodo ljudje zapomnili tudi po tem, da sem dober človek – to pa je tisto, kar je navsezadnje najpomembnejše.«