Kdo, hudiča, je Challe Salle? Vnukinji mi pojeta njegovo pesem Lagano na pamet, od prve do zadnje besede. Na šentviški gimnaziji je dijak na tablo s čestitkami za novo leto napisal: Vzem' si ga lagano. Najstnici naše fotografinje sta nori nanj. Prijateljičina sinova poznata vse njegove komade. Se zaveda odgovornosti, ki mu jo prinaša popularnost med mladimi? No, tudi za starejše oči je prav prijetno grajen mladenič, saj je trener fitnesa, rekreativno se ukvarja z boksom, treniral je košarko. Morda je priljubljen tudi zato, ker ima za sabo težko življenjsko zgodbo, iz katere je izšel kot zmagovalec. Je tudi neverjetno prijazen in pozitiven. A še pred nekaj leti ni bil tak.
Challe Salle je star komaj sedemindvajset let. Govori sicer veliko, a ne neumnosti. Besede mu kar tečejo iz ust, sploh se ne ustavi. Komaj mu uspem postaviti kakšno vprašanje. Lahko bi bil vzvišen, pa ni; čisto preprost je. Pozdravi vsakega znanca v lokalu, mu da roko, obvezen nagovor je slišati takole: »Kako si, care?« In pozna ga ogromno ljudi. Na družabnih omrežjih, na FB in Instagramu mu sledi 135.000 ljudi, na Youtubu pa 40.000. Njegov videospot Lagano ima pet milijonov in pol ogledov, novejši Poln kufer že pol toliko, Gud vajb pa skoraj dva milijona.
Nisem več hotel peti o slabih stvareh. Glasbeno kariero je začel kot raper in hiphoper. »A to je poslušala samo posebna skupina ljudi. S tem stilom se ni dalo prodreti, medijev nisem zanimal, zvrst ni bila komercialno uspešna. Posnel sem kakšnih dvajset videospotov, album, ta se je prodal v dva tisoč izvodih, kar so v primerjavi s tujino smešne številke. Tudi moj producent je bil razočaran, rezultatov ni bilo. Zato sem se rajši vrgel v druge stvari, začel sem se ukvarjati z osebnim trenerstvom v fitnesu. Lastnik fitnesa mi je ponudil, da skupaj odpreva trgovino s športno prehrano. A ta posel mi je hitro postal dolgočasen, spet me je začela klicati glasba. Prijatelj in producent Damjan Jović je bil takrat v tujini, delal je drugačno glasbo, ko se je vrnil, sva sklenila, da bova ponovno poskusila. Malo sva se prilagodila, zamenjala stil, medtem sem dozorel tudi kot oseba, prej sem bil večji upornik, jezen na ves svet, rap je družbenokritična glasba. Zdaj mislim, da mora glasba razveseliti, nas spraviti v dobro voljo. Zato nisem hotel več peti o negativnih stvareh in izkušnjah. Tudi sam sem vedno dobre volje, ljudje mi pravijo, da sem kot sonce, da oddajam pozitivno energijo. In to sem želel preliti v pesmi, vse pa se je začelo s komadom Lagano. Prvi med slovenskimi glasbeniki sem ustvarjal v zvrsti reaggeton. Prvi svetovno znan komad v tej zvrsti je Despacito. Moj komad Lagano je bil posnet že pred njim. Tako da sva z Damjanom očitno imela dober občutek, kaj bo globalno uspešno. Ker je v tej zvrsti potrebno tudi petje, sem začel hoditi na ure solo petja. Imam pa tudi osnovno glasbeno šolo, igram klavir, zato mi je bilo lažje. In vse te pesmi so nastale zelo spontano.«
Droga in kriminal nista bila zame. Ko je bil Challe Salle star šestnajst let, so se starši ločili. »Z mamo in sestro smo ostali sami, bil sem prepuščen samemu sebi. Kot najstnik sem se znašel v težki situaciji. Svoje uporništvo in jezo sem izražal predvsem skozi glasbo in šport. Potreboval sem nekaj let različnih izkušenj, da sem dozorel in postal bolj pozitiven človek. In to se pozna tudi v mojih pesmih.« V tretjem letniku je pustil srednjo šolo. Poškodoval se je pri košarki, ločitev staršev, vse je prišlo hkrati. Odločil se je, da bo pomagal svoji družini, in se zaposlil, delal je različna dela, od razvrščevalca smeti do pripravljavca hrane, v trgovini, lokalih, prevažal je distrofike, jih ponoči obračal v postelji ... »Čutil sem odgovornost, bil sem edini moški v družini, moral sem pomagati. Prevzel sem vlogo očeta. Mama je bila samohranilka. Takrat sem se spraševal, zakaj se mi je to moralo zgoditi. Morda bi kdo na mojem mestu zašel v težave, na ulici sem se srečeval z drogo, s kriminalom. A to ni bilo zame. Moj značaj, zaradi športa in discipline, bil sem dober učenec, vadil klavir, košarko, mi tega ni dopustil. Disciplina je vplivala na moj značaj, vedel sem, da to stanje ne bo trajalo večno. Šolo sem pustil, ker se v sistemu splošne gimnazije nisem našel, dobil sem odpor. Učitelji so bili prestrogi in nerazumevajoči. Mene pa je zanimalo vse drugo. A kasneje sem izredno dokončal gimnazijo, naprej na faks pa se nisem vpisal. Bile so skušnjave in ovire na moji poti, toda mamina vzgoja, da moram vztrajati, in moj močni karakter sta naredila svoje. Pa šport in glasba sta mi pomagala.«
Zaradi te izkušnje se trudim biti boljši. Od kod Saši ljubezen do glasbe? »Moj oče je bil glasbenik, jugoslovanski prvak v igranju harmonike, igral je tudi kitaro in klavir. Preizkusil sem trobento, kitaro, violino, a klavir mi je bil najbolj všeč. A pri trinajstih klavir ni šel skupaj z rapom, tudi petje ne gre, izpade premehko. Kasneje pa sem si rekel, briga me, delal bom, kar mi prija, pa sem tudi kdaj zapel in zaplesal. Šel sem iz žanrskih omejitev in to je naredilo iz mene to, kar sem.« Previdno ga vprašam, kakšne odnose ima danes z očetom. Pravi, da po ločitvi nista imela stikov več kot deset let, potem pa sta se le nekajkrat videla. »V desetih letih sva se preveč odtujila, vsak ima svoje življenje in vsi smo šli naprej.« Danes je očetu oprostil in želi njemu in njegovi družini vse najboljše, sam pa je zaradi izkušnje močnejši. »Zaradi tega se trudim biti boljši sin, boljši brat, boljši prijatelj, boljši človek. Z mamo in sestro smo danes zelo povezani in se imamo še bolj radi,« razmišlja Salle.
Mama je imela vedno prav. Pravi, da vedno pove ljudem natančno tisto, kar si misli. Z lepimi besedami, a vseeno. Vprašam ga, ali je to pametno in ali ga imajo ljudje potem še radi, Odgovori, da nekateri to cenijo, drugi pa ne, a tako se je odločil. In tako lažje živi. »Sem zelo prijazen človek, nisem pa suženj svoje popularnosti. Včasih sem odpisal vsem svojim oboževalcem, danes ne morem več, to bi mi vzelo preveč časa, glede na moje obveznosti in količino sporočil na družbenih omrežjih.«
Zanima me, ali čuti kaj odgovornosti, ker so med njegovimi poslušalci in oboževalci predvsem mladi, kakšna sporočila jim prinaša v svojih pesmih. »Čutim odgovornost, še posebej do mlajše publike. Poslušajo me, po statistiki, največ mladi od 15 do 25 let, ti tudi prihajajo na nastope. Lani sem imel sto nastopov, to je kar lepa številka za mladega glasbenika. Na drugem mestu so mladi od vrtca do osnovne in srednje šole, od 5 do 15. In seveda tudi moji vrstniki, od 25 do 35, pa celo njihovi starši. A zelo se zavedam odgovornosti in vpliva na mlade. Morda sem lahko njihov vzornik, ker ne pijem in ne kadim. Ne počnem nič slabega. Na nastopih jih spodbujam, naj hodijo v šolo, naj poslušajo starše, naj razvijajo talente, usmerjam jih v pravo smer. Tudi če jim gredo šola ali starši na živce. Moji mami danes rad povem, da je imela vedno prav. Odločil sem se, da v mojih pesmih, pa tudi v mojem življenju, ne bo več kletvic. Ljudje mi pišejo, da jim moje pesmi pomagajo v težkih trenutkih in jim polepšajo dan. Čutim odgovornost, s svojimi pesmimi lahko vplivam na ljudi. Opažam, da me imajo radi, jaz pa njih. Pozitivno energijo skušam prenašati na druge.«
Celotno zgodbo o priljubljenem glasbeniku si lahko preberete v 5.številki revije Zarja, ki izide 29.1.2019.
