Kako dolgo niste stali na odru?
Na odrih nisem bil 28 let, razen gostovanja na koncertu skupine Malibu, saj je Marjan (vodja zasedbe, op. p.) moj res dober prijatelj. Vsako leto sem počitnice preživljal v Sloveniji, vendar nisem nastopal.
Kako ste se počutili, ko ste spet začeli z nastopi?
Bilo je, kot bi po dolgem času spet vozil kolo. Ko sem stopil na oder, sem se počutil kot doma. Trema je sicer bila prisotna, saj to pomeni, da čutim neko odgovornost, vendar ni bila zaradi premora nič večja. V teh letih sem dozorel, zdi se mi, da na odru danes kažem veliko karizmo, saj me veseli delo z ljudmi. Ob tem bi se zahvalil občinstvu in radijskim postajam, ki so vsa ta leta še vedno predvajali moje pesmi.
Torej nimate občutka, da ste začeli na novo, ampak da nadaljujete pot, ki ste jo prekinili za skoraj tri desetletja?
Res ne, čeprav sem se bal tega. Zadal sem si cilj, da se bom v enem letu počasi privadil, potem pa se je zgodilo tako hitro, bil sem osupel nad pozitivnim sprejemom pri poslušalcih.
Zakaj ste sploh pomislili na vrnitev? Kaj se je zgodilo, da ste prišli v domovino?
V Ameriki sem nazadnje postal inšpektor za gradnjo hiš in sem res veliko delal. Veliko sem se izobraževal in v kratkem času veliko dosegel. Stare in podrte hiše sem obnavljal in jih potem prodajal. Studio sem zaprl že pred leti, ukvarjal sem se tudi z grafičnih dizajnom in oglaševanjem. Hkrati sem vodil dve podjetji celih deset ali enajst let, saj v Ameriki zelo težko preživiš z enim poslom. Bilo nam je lepo, otroci so hodili v šolo, ko pa je šla hčerka študirat, se nama je z ženo podrl svet … Tam je treba otroka vsak dan voziti v šolo in ga pripeljati domov. Ker ni bilo treba več nobenega voziti v šolo, nisva vedela, kako naprej. Sam sem takrat celo zajokal … Hči je potem doštudirala in magistrirala, ima tudi že družino. Zato sem začel razmišljati o novih izzivih in se odločil, da obudim glasbeno kariero, ki mi je pred leti prinašala toliko veselja.
Kmalu boste nastopili na Emi, sicer pa pripravljate še več novih pesmi. Bodo podobne tistemu, kar ste delali nekoč?
Nikakor ne bo v starem slogu. Moja prva nova pesem se že predvaja na radijskih postajah, druga pesem pa bo bolj v slogu Novih fosilov. Predvsem bi rad ustvarjal nekaj kakovostnejšega, polnejšega. Glasba, ki jo poje Luka Basi, je sicer lepa, vendar imam sam raje zahtevnejšo glasbo. Takih pesmi ne morem več peti, zato predelujem tudi svoje stare pesmi, da bodo imele na koncertu bolj bogate aranžmaje in podobno. Ko boste slišali pesem Angel varuh v novi različici, boste imeli občutek, da poslušate skupino Pink Floyd. Moj koncert bo glasbeni dogodek. Gibonni nima glasbenega razpona, vsekakor pa zna pripraviti dober koncert, kar je tudi moj cilj. Načrtujem zelo kakovosten pop, vsak moj koncert pa bo malce drugačen, saj bi rad, da ljudje doživijo koncert tudi glasbeno. Pesem Oh, ne, Cheri me je preveč zaznamovala, da bi lahko takrat ljudem pokazal vse svoje znanje in sposobnosti, saj so pač pričakovali nekaj v slogu te uspešnice. Po vseh teh letih pa imam možnost, da »skočim iz kalupa«. S producentom Amirom Karalićem sva se ravno dogovarjala, kako bova »ojačala« aranžmaje mojih pesmi …
Vam je dalo širino tudi delo v studiu, ki ste ga imeli vrsto let v Ameriki?
Zagotovo. Pripravil in napisal sem ogromno stvari, ki jih še nikomur nisem pokazal, med drugim načrtujem uglasbitev jazzovskega projekta. Našel sem pianista, ki je verjetno edini sposoben zaigrati, kar sem napisal. Do zdaj še nisem navezal stika z njim, vendar upam, da bo želel sodelovati z menoj, da lahko pokažem še to plat svojega znanja. Želim si prepričati založbo Croatia Records, da bi bila moji založnik.
Torej vas zanimajo nastopi po vsej regiji in ne le v Sloveniji?
Dogovarjam se za celotno področje nekdanje Jugoslavije. Letošnja Ema mi bo odprla ta vrata. Grigor Koprov (avtor številnih balkanskih uspešnic, med drugim prvih uspešnic Tošeta Proeskega, op. p.) je napisal pesem Maybe Someday, s Heleno pa sva napisala besedili v slovenskem in angleškem jeziku. Pesem Oh, ne, Cheri mi je pred desetletji odprla številna vrata na področju nekdanje Jugoslavije, kar bi želel doseči tudi z novo skladbo.
Ste vsa desetletja vzdrževali kondicijo glasu, ste vadili, čeprav se niste ukvarjali s petjem?
Pred petimi leti sem imel operacijo na glasilkah in sem potreboval dve leti, da sem sploh lahko pel. Leta 2014 sem posnel jazz ploščo, a jazz sem želel nadgraditi in peti pesmi, kot jih poje Bocelli, vendar manj operno. V Ameriki sem imel koncert, ki je bil zelo dobro obiskan. Tam sem sproduciral 25 plošč za različne izvajalce in tega jazzovskega zase. Ta album sem sicer ponudil tudi slovenski založbi, vendar so mi rekli, da nima komercialnih možnosti, češ da je prezahtevna glasba za ta trg. Takrat nisem bil najbolj seznanjen, kakšna glasba je sploh aktualna pri nas. Lahko rečem, da se je raven glasbe v zadnjih letih v Sloveniji znižala … Takrat sem se vrnil v Ameriko in nekaj časa nisem delal na tem. Ko sem začel vaditi višine, ki jih ima Bocelli, sem enkrat malo pretiraval in mi je počila glasilka. Zdaj mi glasilke spet služijo, kar boste lahko slišali na Emi. Vsako jutro vadim uro in pol, kar je postala že rutina. Vstajam namreč ob pol šestih ali šestih, dvigujem uteži, izvedem tai chi, potem pa vsak dan zapojem cel repertoar. Dvakrat ali trikrat tedensko grem v fitnes, pazim tudi s prehrano, tako da ne jem kruha, riža … Vsekakor si želim biti v čim boljši kondiciji tako glasovno kot fizično.