»V komaj treh letošnjih mesecih se je zgodilo toliko stvari, kot se jih sicer ne v enem ali dveh letih. Najprej sem moral januarja na operacijo čeljusti, nato sem bil nekaj časa na bolniškem dopustu. In ko smo ravno dobro začeli z običajnimi turnejami po tujini, je prišel ta koronavirus. V Sloveniji smo se na novonastale razmere odlično odzvali, naše izkušnje sem posredoval še organizatorjem koncertov v tujini,« pravi Sašo Avsenik, ki je že več kot dva meseca v domači izolaciji v Begunjah. Kljub mladosti se zaveda odgovornosti, ki jo prinaša priimek Avsenik: od tega, da so že zelo zgodaj odpovedali vse nastope, preventivno zaprli domačo gostilno do skrbi za sedem glasbenikov, ki živijo od nastopanja v ansamblu. Sašo pa ni vajen sedeti križem rok – posveča se ženi in hčerki, obenem pa pridno ustvarja novo glasbo.
»Lansko leto se je odlično zaključilo s poroko z mojo Stašo. Vendar nisva imela časa za razmišljanje o poročnem potovanju, saj me je že čakala operacija čeljusti. Pred leti so mi namreč ugotovili podobno težavo kot pri Petru Prevcu, zamaknjeno čeljust. Redno sem hodil na preglede na stomatološko kliniko. Težave so se poslabševale, zdravniki so mi svetovali operacijo, s katero so mi popravili nepravilen ugriz. Poseg je minil brez zapletov, in potem ko sem nekaj časa jemal zdravila proti bolečinam in imel dva tedna blokirana usta, sem že tretji teden po operaciji lahko začel jesti na žlico,« pripoveduje Sašo, ki se mu je bolniški stalež potegnil še v februar. Ves vesel je bil, ko se je končal, saj so skupaj s sedemčlansko zasedbo glasbenikov, med katerimi sta dva zamejca, in dvema tehnikoma lahko začeli nastopati v tujini.
Odgovornosti ne moreš pobegniti
»Kot vodja ansambla imam veliko odgovornost, saj je od mojih odločitev odvisno preživetje vseh teh ljudi in njihovih družin. Od nekdaj smo vsi enakovredni v ansamblu in tudi finančno enakopravni. Vsako leto moramo imeti med 140 in 160 nastopov, da pokrijemo vse stroške, posnamemo nove pesmi in videospote,« pove Sašo. Z veseljem so se vrgli na delo, ko je udaril koronavirus. Prvi konec tedna so še igrali v Nemčiji, a ko so se stvari začele zaostrovati, je Sašo sklenil, da je zdravje njegovih sodelavcev pomembnejše, zato so odpovedali nastope. »Organizatorji so sprva stvari jemali bolj zlahka in so bili kar malo jezni name, češ da pretiravam, a so me klicali že čez manj kot teden dni in mi govorili, da sem imel prav. Ravno tako smo, še preden je bilo to določeno uradno, zaprli našo gostilno, saj nismo želeli tvegati, da bi se kdor koli nalezel zaradi naše krivde, četudi marsikateri gost ni želel razumeti naše odločitve ter so klicali in hoteli rezervirati mize.«
Hkrati s skrbjo za varnost je prišla tudi skrb za preživetje. »Vsi imamo s. p.-je in sem vesel, da smo lani dobro delali in tudi prihranili, tako da bomo teh nekaj mesecev lahko živeli od prihrankov. Pozdravljam pa tudi potezo države, da v takih časih pride naproti ljudem in jim pomaga,« je zadovoljen Sašo, ki se mu zdi bistveno, da kdo ne bo lačen. Predvideva, da bodo morali s člani zasedbe delati kakšna tri leta, da bodo spet prišli na zeleno vejo. Vendar se mu zdi največja sreča in najpomembneje, da so vsi zdravi.
Vse se je postavilo na glavo
»Sprva smo vsi mislili, da se bo stanje hitro izboljšalo. A po posnetkih iz Italije mi je hitro postalo jasno, da se ne bo. Zato ta čas poskušam kar najbolje izkoristiti. Hvala bogu za napredno tehnologijo, pred petnajstimi ali dvajsetimi leti se s kavča ne bi bilo mogoče povezati in snemati oddaj, ki jih predvajamo na družbenih omrežjih. To je ljudem zelo všeč in si jih želijo čim več. Oglašajo se nam z vsega sveta. Obenem pa razmišljamo, kako preživeti dneve. Sproti se pokažejo stvari, ki jih je treba postoriti. Če je človek vajen biti ves čas v delovnem ritmu, tudi doma vidi stvari za postoriti. Pri nas doma smo se dogovorili, da moški opravljamo nakupe in organizacijo financ. Gremo na izpostavljene kraje, kot so pošta, trgovina, banka. S Stašo se ves čas dogovarjava glede kuhanja, pa ukvarjanja s hčerko Vido. Vsak dan pa se poskušam štiri ali pet ur ukvarjati z glasbo. Staša je po eni strani vesela, da sem končno več doma, po drugi pa je to tudi malo porušilo njen ritem, saj sta z Vido veliko sami in se znajdeta po svoje,« iskreno pove Sašo, ki ima doma tudi veliko skušnjav. Največji sta hladilnik in televizor. Svojevrsten izziv pa je tudi, da Vida gleda čim manj risank. Očka pa poskuša biti zgled s tem, da je čim manj na telefonu in pred računalnikom. Starša poskušata hčerko zamotiti z družabnimi igrami, ugankami, barvanjem, risanjem … »Pomaga nama tudi 'pospravljati', po njeno seveda, za kar porabimo še več časa. Njej se zdaj ni preveč spremenilo, saj bo šla šele jeseni v vrtec. Je pa neverjetno luštna punčka, tudi pridna, ni izbirčna pri jedi, zvečer jo zlahka dava v posteljo, spi v svoji. Prava sreča je, da sva oba s Stašo precej umirjena in tudi Vida pobira precej najinih značajskih potez,« je zadovoljen mladi očka. In ker je z Vido tako zelo lepo in enostavno, s Stašo razmišljata o povečanju družine. Tega si želita precej bolj kot kakšnih materialnih dobrin, potovanj ali dogodivščin. Zato se tudi po končani karanteni njuno življenje ne bo kaj bistveno spremenilo. Drugače bo le to, da bo Sašo več nastopal in potoval.
Ostanimo zdravi in skromni
»Pandemija nam je vsem dala lekcijo, kaj je pomembno v življenju. Predvsem to, da si v težkih trenutkih zdrav, imaš nekaj finančne rezerve, da si skromen in hvaležen za vse male stvari, ki se zgodijo in ti polepšajo življenje. Midva si ne želiva potovanj v eksotične kraje. Blizu imava Kranjsko Goro in Bohinj, pa tudi do naše Obale ni daleč. Z majhnim otrokom je bistveno lažje, da greš do najbližjega jezera ali morja, kot pa da bi se dolgo vozil do tja in mučil vse. Midva sva si v tem soglasna, obenem pa ostajava skromna. Vsak večer uživava doma v svojem protokolu. Ko gre Vida spat in so vse stvari narejene, se za uro ali uro in pol usedeva na kavč, poslušava glasbo in gledava nadaljevanke, nato pa greva spat, da sva naslednji dan sveža in željna novih stvari. Obema nama veliko pomeni biti doma in živeti družinsko življenje. Ko je vse tako mirno in lepo, sva oba zadovoljna. Mene pa po tem času, kar sem doma, že pošteno razganja od želje po ustvarjanju glasbe. Navsezadnje je to moja strast, ljubezen in poslanstvo,« sklene.