V teh jesenskih dneh, ko se je narava odela v najbolj pisane barve, ki žarijo v jesenskem soncu, je tudi veliko spominjanja in poslavljanja. Z bolečo izgubo se te dni spoprijema tudi Helena Blagne. Prejšnji teden ji je namreč na rodnih Jesenicah umrl oče Josef, po katerem je pred mnogimi leti, ko je iz pevskih zakorakala tudi v podjetniške vode in vodila lokal, poimenovala celo svojo kavarno na Jesenicah.
Izguba je za Heleno Blagne, ki zelo varuje svojo zasebnost in, razen ko beseda nanese na glasbo in njeno kariero, noče govoriti o svojih bližnjih, zelo čustvena. Njen oče Josef je bil dobričina, ki je na vse svoje otroke prenesel ljubezen do glasbe. Ko se je spominjala začetkov svoje uspešne glasbene poti, ni pozabila omeniti, da je bilo v njihovi domači hiši, kjer so živeli zelo skromno delavsko življenje, varčevali in trdo delali, vseeno vedno veselo, imeli so veliko zbirko plošč, ki so jih otroci radi poslušali, ob tem pa prepevali in se tudi zavrteli. Naj dodamo, da so bili to drugi časi, ko so bile plošče velika redkost in pravo bogastvo. Tisti, ki jih je imel, pa se je počutil neskončno srečnega in bogatega. Še posebno sta v glasbi uživala Helena in Hajni, ki sta si pozneje zgradila uspešni karieri. Helena je osvojila največje glasbene odre po Sloveniji, velikokrat pa se je odpravila tudi na turneje po tujini. Hajni pa še vedno ostaja zvest manjšemu občinstvu, saj nastopa na praznovanjih za zaključene družbe. Josef je vse to doživel in bil nedvomno zelo ponosen. Blagnetovi pa so bili posebna družina: mama je bila od moža Josefa starejša deset let. V zakon je »prinesla« tri hčerke, nato pa sta se jima rodila še Helena in Hajni.
Oče je bil tisti, ki je hčerko pri dvanajstih letih prijavil na tekmovanje za Glas Gorenjske. Tam se je tako okužila z odrom, da so bile njene sanje samo peti in stati na odru. Vse jim je podredila, in medtem ko so njene sošolke po koncu pouka na ekonomski šoli smučale in brezskrbno preživljale čas, je ona pela po lokalih in si nabirala kilometrino. Z izkupičkom pa si je plačevala ure petja, kitare in klavirja. Starša sta jo vzgojila v skromnosti in delavnosti. Tudi pozneje, ko je veliko zaslužila in si lahko privoščila skoraj vse, kar ji poželi srce, je Helena vedno ostala varčna in dodobra premislila, kakšne (finančne) posledice bo imela vsaka njena odločitev. Starša sta ji to dodobra vcepila v glavo. Zato ji je bilo zelo hudo, ko je pred enajstimi leti, pri 46 letih, nenadoma izgubila mamo. Njena smrt jo je zelo prizadela, saj je bila nanjo zelo navezana. Mama je bila zelo skrbna, preprosta in praktična ženska, ki je vedno znala najti pravo besedo za pravo stvar. Takrat je Helena odpovedala vse koncerte, da je ob strani stala očetu, ki je ostal sam. Oče se je kot vdovec nekako znašel, vsa ta leta mu je, razen običajnih starostnih zdravstvenih težav, zdravje kar dobro služilo.
Izguba očeta pa jo je doletela v čisto drugačnem času in razmerah, ko se je zaradi pandemije vse ustavilo in ne more nastopati, kot bi si želela.