Naš tokratni gost je gospod Kajetan Gantar.
Dr. znanosti, redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v pokoju in njen zaslužni profesor. Izredni član od 27. maja 1993, redni član od 27. maja 1997; podpredsednik SAZU od 6. maja 1999 do 5. maja 2005; član predsedstva SAZU po 22. členu zakona o SAZU od 6. maja 2008 do 5. maja 2011.
Rodil se je pred 90 leti v Ljubljani, kot prvi v družini s šestimi otroki. Mami Frančiški, trgovki ki je izhajala iz Ljubljane in očetu Kajetanu rojenemu v Idriji. Tudi oče je bil torej Kajetan in ravno tako profesor, sodil je v prvo generacijo ljubljanskih slavistov.
Kajetan Gantar je otroštvo preživel v Celju, kjer je oče dobil službo profesorja na gimnaziji. V Celju je naš gost obiskoval osnovno šolo in dočakal tudi začetek druge svetovne vojne. To so bili izjemni časi, ki se jih je skozi pogovor spominjal z nami.
Ko so dočakali vkorakanje Nemcev v Celje, so se časi zaostrili. Njegova mama se je ustrašila, da ji bodo Kajetana, ki je hodil šele v tretji razred, vzeli. Zato je iskala rešitev.
Kajetan Gantar se je s svojim očetom, ki je bil tudi profesor, znašel v begunski gimnaziji v Peggezu pri Lienzu.
"Tam smo imeli celo predmet, ki ga nimajo niti današnje gimnazije. Narodopisje, kjer so nas učili o slovenskih običajih, kulturi, narodnih nošah. V gimnaziji je mrgolelo intelektualcev. Veliko jih je tja prišlo poučevat, še več se jih je od dam razselilo po svetu, kjer so pustili izjemen pečat. Vsak na svojem področju. Jaz sem se zaljubil v slovenski, latinski jezik, grščino, književnost."
Česa se je njegova mama najbolj bala, kam so jih preselili in kako so preživljali čas vojne? Zakaj je Kajetan sam z očetom odšel v taborišče v Lienz in kako se jima je tam godilo je zapisano tudi v njegovi izjemni knjigi UTRINKI UGASLIH SANJ, a Janja in Kajetan sta spomine obujala v živo, na sprehodu ob Ljubljanici, saj 90 letni profesor najlažje razmišlja, ko se sprehaja in njegov korak je še vedno lahkotno mladosten.
Vabljeni k poslušanju: