Valentinu je uspelo, a kot pravi sam: "Četudi se to zgodi, domotožje vedno ostaja."
Leta 1969 se je s 15 markami podal na vlak proti Nemčiji v upanju, da mu tam uspe uloviti lepšo prihodnost, dober zaslužek in čim boljšo penzijo. Uspelo mu je dobiti službo, v kateri je bilo seveda treba trdo delati, a je v vsakem delu našel tudi veselje, zato je šlo lažje. Ko ga je pot odnesla do krasnega kraja ob Bodenskem jezeru, se je vanj zaljubil. Spominjal ga je na domovino in tja je pripeljal tudi svojo ljubezen, ženo Mileno. Rodili so se jima trije otroci in ves čas sta razmišljala o tem, kako se bosta skupaj z njimi preselila nazaj v domovino. Čas je tekel, pogosto so obiskali Slovenijo, a preselili se nazaj niso nikoli. Valentin je po odhodu v penzijo imel v mislih, da bi se vrnila vsaj s soprogo, a tudi to ni uspelo.
Bodensko jezero nudi prekrasne razglede in možnosti za aktivno preživljanje prostega časa.
Zdaj ima dva domova, srce pa seveda tam kjer je njegova družina. V Slovenijo še vedno pogosto prihaja. Vedno s svojo psičko Tino, ki je nanj tako navezana, da se zdi, da imata svoj jezik v katerem se vse pogovorita. Kako se počuti v Nemčiji, kaj vse pogreša, koga obišče vsakič, ko se vrne v domovino, kako preživljajo karonske čase, .... o vsem tem sta se pogovorila Valentin in Janja Ulaga. Prisluhnite jima v posnetku oddaje Slovenija brez meja: