Njegova zgodba se je začela graditi leta 1978, ko je ustanovil ansambel Grupa 78. Leto pozneje je za oddajo Kar bo, pa bo kot solist posnel prva avdio posnetka (Kar bo, pa bo in Preprosta pesem), in sicer z orkestrom Radia Slovenija, ki ga je vodil mojster Jože Privšek. To je bila zanj odlična odskočna deska. Teren ga je naučil, da imajo Slovenci poseben okus za glasbo, in če si želel uspeti, si moral sprejeti njihovo logiko, da mora biti slovenska pesem čim bolj preprosta, da lahko nanjo zaplešejo in zapojejo. Pomembno je bilo tudi, da so sporočila besedil povezana s konceptom nekega naroda.
Njegove uspešnice si še vedno prepevamo: Lizika, kje bo tvoj Floki ponoči, Bele vrtnice kradel sem zate, Hvala Bogu, da sem Štajerec, Ti boš pa moja ostala, Stric Tone, Vse so me ljubice zapustile in mnogo drugih.
Aleksander se danes lahko pohvali, da je svojo penzijo zaslužil zgolj in samo z glasbo, kar v Sloveniji ni ravno pogosto, še manj enostavno. Še vedno ustvarja za Dejana Vunjaka, Modrijane in Poskočne muzikante, sam pa se na glasbeni sceni skoraj ne pojavi več.
V Trbovljah rojeni Aleksander Jež, poročen v Žalec, ki je že zaokrožil 40-letnico glasbene kariere, se je odločil, da se glasbeno upokoji in ob tem izda skladbo, ki jo je posnel na prigovarjanje svojega zeta Dejana Muršeca, svetovno uspešnega glasbenika v elektronski tehno pop glasbi. Skupaj sta ustvarila pesem, ki odraža občutenje nekoga, ki se znajde v novi življenjski vlogi. Vloga dedka je sicer lepa in simpatična, a hkrati prinaša grenak priokus ob spoznanju, da je tukaj drugo življenjsko obdobje, ki ne dopušča več mladostniških osvajalskih izletov "Sem nekoč všeč bil mladim puncam, z mojim vnukom zdaj le afne guncam.". V zgodbi se Aleksander seveda pošali na svoj račun, a če upoštevamo znan slovenski rek, da je v vsakem hecu nekaj resnice, vseeno napeto poslušamo zgodbo.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Glasba in besedilo: Aleksander Jež
Priredba: Dean M.
JAZ SEM DEDI
Vsi začel' so klicat' me kar dedi,
ker 'mam vnuka, zdi se mi vredi.
Nimam časa, dnevi vse so krajši,
se tolažim, da sem vedno mlajši.
Sem nekoč všeč bil mladim puncam,
z mojim vnukom zdaj le afne guncam.
Se po mestu vsak dan mal' španciram,
za deklinami se še oziram.
REFREN:
Jaz sem dedi, la, la, la, kličejo me dedi, la, la ,la.
Jaz sem dedi, la, la, la, kličejo me dedi, la, la ,la.
Zdaj spoznam se dobro na igrače,
kje ste punce moje stare frače.
Se spomin na mlade dni odpira,
le zdravnica zdaj me še masira.
Malo večja penzija me mika,
da živel bi, kakor se zdaj šika.
Zdaj življenje se šele začenja,
ni starosti, takega sem mnenja.
Jaz sem dedi, la, la, la, kličejo me dedi, la, la ,la.
Jaz sem dedi, la, la, la, kličejo me dedi, la, la ,la.
Vsi začel' so klicat' me kar dedi,
ker 'mam vnuka, zdi se mi vredi.
Nimam časa, dnevi vse so krajši,
se tolažim, da sem vedno mlajši.
Telovadim, mal' me v križu ščipa
in v meni včasih kaj zaškripa.
Sem na banki vedno redna stranka,
ker mi znanja z bankomatom manjka.