Ljudska umetnica, 77-letna Lotka Nenadić iz Dravograda, je prav posebna ženska, ki se lahko pohvali s tisočerimi spretnostmi. Blizu so ji ročna dela, ki jih opravlja na tisoč in en način, med njimi pa so še posebej zanimivi pirhi, ki jih je izdelala že več kot 1400. Uporablja vse vrste tehnik in materialov, kot osnovo pa večinoma uporablja kokošja jajca. Za izdelavo pirhov je navdušila tudi moža Vitka, upokojenega policista, ki je navdušen nad ženino ustvarjalnostjo. Po babici pa je ustvarjalno žilico podedovala tudi pravnukinja Enna.
Stanovanje Notke in Vitka Nenadića je kot majhen muzej, saj pirhe najdemo povsod, povsem pa sta jim posvečeni dve sobi. Če bi ju obiskali v kakšnem drugem obdobju leta, bi bilo tam kaj drugega, kot so ročno izdelane novoletne voščilnice, adventni venčki, ročno izdelano cvetje, pleteni in kvačkani izdelki, med njimi je zelo zanimiv kvačkan poročni dežnik ... A tokrat se bomo posvetili pirhom, ki jih Lotka izdeluje že vse od otroštva. »Sprva smo jih samo barvali v čebulnem olupku, a mene je vedno gnala želja, da bi izdelala pirhe, ki bi bili nekaj posebnega. In ko sem bila pri svojem kruhu, sem začela osvajati različne tehnike. Zadnja leta je vse lažje, ker je mnogo tehnik in postopkov mogoče najti na številnih video posnetkih na spletu. Sem se pa morala naučiti uporabljati računalnik,« je zgovorna Lotka in doda, da so slovenske izdelovalke pirhov bolj skrivnostne, medtem ko tujke postopek natančno pojasnijo, in to tako nazorno, da dobiš potrebne informacije tudi denimo, če je na drugi strani Korejka. Lotka zase pravi, da nič ne skriva in je vsakomur na voljo za informacije in nasvete. »Če koga zanima, mu z veseljem povem in pokažem. Večkrat sem vodila tudi delavnice izdelovanja pirhov, nad čimer so najbolj navdušeni otroci.« Obiščejo jo tako skupine iz osnovne šole kot vrtca. Lotkine pirhe je bilo mogoče občudovati na 40 razstavah, letos pa žal mineva že druga velika noč, ko jih iz znanih razlogov ne more postaviti na ogled. »Spominjam se prve razstave, ki sem jo pripravila na policijski postaji, kjer sem bila kot čistilka zaposlena vseh 40 let. Potem so se prizorišča menjavala – od avle upravne enote, šole, cerkva, turistično informativnega centra, knjižnice … Kjer je bilo to mogoče, sem bila med trajanjem razstave prisotna in na voljo obiskovalcem, ki sem jim podrobno razložila, kar jih je zanimalo.«
Lotka pirhe izdeluje vse leto. »Vse skupaj se začne z zbiranjem jajc. Sama jih kupujem na bližnji kmetiji in sem še posebej pozorna na to, kakšna so. Potem jih spiham, operem in posušim, da ostanejo lepa in pripravljena za poslikavo, praskanje, peskanje, kvačkano ali pleteno preobleko, dodajanje različnih okraskov, barvanje ... Skratka, za številne tehnike, ki se jim skoraj vsako leto pridruži kakšna nova. Jajca mi pomagajo zbirati tudi sorodniki, prijatelji, znanci.« Ko gledamo ogromno zbirko pirhov, ki so razstavljeni v dveh sobah, nam Lotka zaupa, da to še zdaleč ni vse tisto, kar je ustvarila. Prav tako tudi ne ve, koliko denarja je v vseh teh letih porabila za vse pripomočke, ki jih potrebuje za izdelavo pirhov. »Če sem iskrena, me to niti ne zanima. Prej sem material kupovala v Avstriji, zdaj vse najdem v Sloveniji in dobro vem, kje je mogoče te materiale dobiti po bolj ugodnih cenah. Koliko sem v teh letih za to porabila, se mi niti ne sanja, vem samo to, da mi ni bilo žal niti centa. Ne kadim in ne pijem, zato na račun tega prihranim za svoj hobi. Pri tem me podpira tudi mož, kar me še posebej veseli in motivira. Sem pa za izdelovanje pirhov navdušila tudi njega.« Vitko, sicer upokojeni policist, je pri svojih 84 letih še vedno postaven možakar, ki nikoli gospodinjskih del ni delil na ženska in moška. »Ko se je žena ukvarjala z ročnimi deli, sem jaz pospravljal in kuhal, potem sem si pa rekel, zakaj si ne bi poiskal izgovora, saj če bom izdeloval pirhe, bo žena medtem kaj skuhala, ker seveda to obvlada veliko bolje kot jaz,« malo za šalo, malo zares pove Vitko. In kaj o tem pravijo njegovi moški kolegi? »Sprva mi niso verjeli, a ko so doumeli, da je to res, sem bil deležen marsikatere pohvale. Lepo je, da ima človek kakšen hobi, in potem ko je na dlani še izdelek, ki je ljudem všeč, si na to še toliko bolj ponosen.«
Lotka ima certifikat za izdelovalca domače obrti, a kljub temu pirhov ne prodaja. Srečala se je tudi že z etnologom Janezom Bogatajem in nekaj njenih pirhov je našlo mesto v slovenskem etnološkem muzeju. »Najbolj pa sem vesela, ker se te obrti uči tudi moja pravnukinja Enna, ki ima kar veliko ročnih spretnosti. Seveda izdeluje pirhe s pomočjo bolj preprostih tehnik, a iz leta v leto napreduje, kar pa je najpomembnejše, to jo veseli,« še pove Lotka, ki si želi, da bi ji zdravje še dolgo dobro služilo in da bi lahko naredila še veliko pirhov.
