Pred nekaj tedni je v javnosti odjeknila novica, ki se je sprva zdela le govorica: Gianni Rijavec razmišlja o predsedniški kandidaturi. Ko pa smo v zadnji oddaji Vikend paketa slišali našega glasbenika, ki je izjavil, nikoli ne reci nikoli, smo zastrigli z ušesi in ga povabili na klepet ...
Kmalu bodo predsedniške volitve in govorice, da boste morda kandidirali za predsednika države, so vse glasnejše. Je v njih kaj resnice?
Nikoli ne reci nikoli. To je moj odgovor. V politiki sem že bil, sicer na najnižji stopnji, bil sem namreč predsednik krajevne skupnosti, in to je politična funkcija. Ljudje so me izvolili na demokratičnih volitvah. Ko te politika »posrka«, je nevarno, prevzame te. Pa tudi sicer, ni mi vseeno, kaj se dogaja z nami, človek mora biti družbeno aktiven.
Smo v zelo napetem obdobju, ko si ljudje želijo le svobode in miru.
Tega pa sploh ni. Kot ambasador miru v svetu bi morda lahko veliko pripomogli k temu. Ali bi lahko bili kos taki situaciji, kakršna je zdaj? Nobena juha se ne skuha tako vroča, da se potem ne bi pojedla. Vse se da rešiti in tudi situacija, v katero smo zašli, je rešljiva. Tukaj moram uporabiti latinski rek »Nemo sapiensnisi patiens«, kar pomeni »Nisi moder, če nisi potrpežljiv«. Veliko modrosti torej in veliko potrpežljivost. Treba je pomiriti strasti, predsednik države je zagotovo poklican za to. Predsednik države je institucija sam zase in je ali bi moral biti najvišja moralna avtoriteta. Čeprav je to pri nas samo predstavniška funkcija, ima zagotovo velik vpliv na državljane, takšen ali drugačen.
Če bi hipotetično postali predsednik, kaj bi najprej naredili?
Kot sem že omenil, prva stvar je takoj sklicati vse vpletene za okroglo mizo, povabiti na pogovor. Vem, da je to v teh razmerah že kar utopično, ker je, če poenostavljeno povem, že vsak pameten po svoje. Pa vendar, moje vprašanje na sestanku bi bilo zelo preprosto: »Smo za Slovenijo in slovenstvo ali ne?« Če smo za, potem se pogovarjamo naprej, sicer ni skupne poti naprej in se ta država lahko imenuje tudi kako drugače! Opozoril bi jih na 3. člen ustave, citiram: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe.« Torej »slovenskega naroda«. Slovenija je nacionalna država, ki temelji na slovenskem narodu.
Kaj menite o globalizaciji? Zdi se namreč, da so si vse države nekako podobne. Povsod imamo enake trgovine, enake televizijske šove, enako glasbo …Dejansko imajo zdaj že vsa stanovanja enako pohištvo. Se vam ne zdi, da počasi izgubljamo identiteto?
Vaša ugotovitev je točna. Ves svet je enak, tako so očitno želeli, in mislim, da je tukaj velika napaka, kajti različnost nas bogati. Zagotovo je lažje velikim narodom, ki imajo velike kulture, bogato kulturno dediščino. Slovenija in Slovenci bi morali biti tukaj veliko bolj pazljivi, da se v tej globalizaciji ne izgubimo, da ne potonemo. Naša prednost je v majhnosti, v butičnosti, če hočete. Tukaj sta glavni kultura, umetnost. Identiteto naroda določa kultura. Veliko premalo se posveča slovenski kulturi, premalo sredstev je namenjeno kulturi, pa tudi premalo medijske pozornosti. Primer, če zmaga športnik, so ga mediji polni, sprejemi doma in ne vem še kaj, če dobi nekdo neko mednarodno priznanje na področju kulture, umetnosti, pa je omenjen nekje na obrobju, ni naslovnic časopisov in sprejema na trgu v Ljubljani (npr. g. Drago Jančar). Naj tukaj športniki ne bodo jezni name, ker jih sicer globoko cenim, podpiram in spoštujem, ampak tako je. Torej več, veliko več namenimo kulturi, slovenski kulturi, da v tej globalizaciji ne izgubimo identitete. Še enkrat, identiteto naroda določa kultura, umetnost, šport pa jo lahko samo reklamira.
Kako bi lahko pripomogli k temu, da bi naša slovenska identiteta spet prišla na plan?
To je seveda odvisno od nas samih, kaj čutimo ali sploh še kaj čutimo. Včasih se zdi, da nič več, da nam to nič ne pomeni. Veliko hodim po svetu in vidim, kako je. Pa saj ni treba daleč. Poglejmo v sosednjo Italijo, ko se pogovarjaš z Italijanom in prideš do točke italijanstva, takrat se vse ustavi, ker ga zadeneš v srce, v njegovo dušo in začne zagovarjati svojo identiteto. To je zelo močno tudi na Hrvaškem ali v Srbiji in tako je prav! Zagovarjajo svoje. Torej prva stvar je, da moramo začeti spoštovati svoje, domače. Pri nas si, če govoriš o slovenstvu, nacionalist, fašist, nacist in ne vem še kaj ... noro! Kaj bi rekel moj stari oče, ki je bil učitelj in so ga fašisti pretepli (za posledicami tega je tudi umrl), ker ni hotel učiti v italijanščini, in kaj bi rekel moj oče, ki je bil partizan in se je boril, to mi je vedno govoril, za slovenski narod, za Slovenijo, boril se je za to, da mi lahko danes govorimo slovensko. Slovenija je zelo majhna država.
Kako lahko ohrani svojo neodvisnost? Namreč, zdaj se zdi, da smo podlegli različnim vplivom in da dejansko ne vemo, kako bi šli naprej. Ali nam bo uspelo obstati in kako?
Veliko vlogo igra tukaj seveda kapital, ki nas dobesedno lahko kupi. Ne more pa kupiti naše duše, ker ni naprodaj. Ne morekupiti naše kulture, ker ni naprodaj. Spet smo torej pri kulturi. Ker je naša država osnovana na slovenskem narodu, slovenski narodni kulturi (to so bile naše tisočletne sanje, ki so se uresničile), se nam ne more nič zgoditi. To moramo samo ohranjati in razvijati, dodajati na temeljih, ki so nam jih postavili naši predniki. »Stati inu obstati«, tako nam je povedal že Primož Trubar.
Verjamete še v pravico? V to, da bo mogoče nekoč kaj bolje?
Seveda verjamem, zagotovo. Dobro, pravica vedno zmaga nad slabim. Če ne bi bilo tako, bi nas ne bilo več. Ljubezen, torej dobro, je vedno močnejše od zla!
Kako bi se soočili z agresivnimi nasprotniki, ki jih je vse več?Sploh v obdobju družbenih medijev, ko si ljudje, ki so skriti za zaslonom, privoščijo žalitve.
»Homo homini lupus« ali »Človek človeku volk« je star latinski pregovor, ki ga je izrekel sloviti Tit Makcij Plavt. Torej to ni od danes, očitno je bilo tako tudi nekoč. Vedno so bili agresivni nasprotniki, vedno se je dogajalo. Res pa je, da ni bilo takšnih medijev kot danes, je pa tekla kri, bilo je zelo krvavo. Ne ganejo me negativneži, imam svoje mnenje, razmišljanje, imam svojo glavo in jim odgovarjam s še enim latinskim pregovorom: »Cogito, ergo sum« ali »Mislim, torej sem«.
No, če bi postali predsednik, bi se najbrž morali odreči bleščečim suknjičem in zlatim čevljem … Ali bi to šlo?
Seveda, zlati čevlji in kostumi, moje koncertne obleke so performans, so samo za na oder, nastope, koncerte. To je tako rekoč moja delovna obleka, razpoznavni znak, kar se tiče glasbenega medijskega pojavljanja, in imajo seveda tudi svoj pomen. H klavirju, ki je zagotovo kraljevski inštrument, sodi takšna obleka. Ko nisem na odru, sem normalno oblečen.
Če bi lahko na svetovni ravni vzpostavili vzporednico s katerimkolim tujim predsednikom (tudi zgodovinskim), kateremu bi bili lahko najbolj blizu? Veliko je dobrih zgledov.
Eden je zagotovo Nelson Mandela. Imamo pa tudi v Sloveniji veliko ljudi, ki so bili veliki Slovenci, recimo Anton Martin Slomšek. Seveda še nujno vprašanje. Predsedniški mandat traja kar nekaj let – kako bi bilo v teh letih z vašim glasbenim ustvarjanjem in koncertiranjem?! Glasbenik, umetnik se rodi, in ne naredi. Torej to nosi človek vedno v sebi, brez tega me ni. Karkoli bi se ali se bo zgodilo, glasba bo vedno v meni. Sicer pa, Bill Clinton je bil tudi glasbenik, Ronald Reagan igralec, papež Janez Pavel II. tudi igralec. (smeh) Morda pa bi bilo zanimivo, če bi predsednik države imel koncert, kaj mislite? No, malo heca mora biti, a ne?
Ideja o miru v svetu je nekaj, kar bi moralo biti vsem jasno. Kako sploh dopovedati vodilnim velesilam, da je mir tisto glavno?
Je mogoče? To že nekaj let počnemo z Mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob. Mi, mali ljudje, poskušamo opozarjati velike moralne avtoritete, ki imajo vpliv na široke ljudske množice, da morajo delati za mir na svetu. Tistim, ki so to počeli ali počnejo, izročimo porcelanastega belega goloba, tistim, ki nastopijo funkcijo, podelimo laternico z ognjem miru in ljubezni in dečka miru. Do zdaj so to prejeli papež Janez Pavel II., dalajlama, papež Benedikt XVI., papež Frančišek, poglavar srbske pravoslavne cerkve Irinej, poglavar armenske pravoslavne cerkve Garegin II. ... vsako prizadevanje za mir je majhen kamenček v mozaiku splošnega miru. Vsak od nas je odgovoren za mir!
Kakšen je vaš moto in predvsem kaj vas žene naprej? Namreč, ljudje izgubljajo vero – v same sebe, v družbo, v politike … Skratka, ljudje postajajo apatični. Kako pa vam uspeva, da ne padete v to brezno apatije in brezciljnosti?
Zato, ker preprosto verjamem v dobro, verjamem v ljubezen, ki je večna, premaga vse!