Častni naziv Slovenka leta 2024 je letos pripadel prostovoljki Onkološkega inštituta v Ljubljani, bojevnici za lajšanje stisk otrok z rakom, Jolandi Grom Ravnikar.
Jolanda je gospa neizmerne energije, polna plemenitih ciljev, ki ji osmišljajo življenje, so zapisali o njej v reviji Jana, ki že dolgo vrsto let pripravlja in organizira prireditev Slovenka leta. Letošnja je bila v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju, 8. marca. TV Veseljak Golica je prireditev neposredno prenašala.
Moč sočutja in vztrajnosti
Pa spoznajmo imetnico kipca in naziva Slovenka leta 2024 od bližje. Kot dolgoletna prostovoljka na ljubljanskem Onkološkem inštitutu se tam srečuje z ljudmi, ki so v hudi stiski. Pomaga jim s toplo besedo, objemom, podporo, jih opogumlja in jim vliva optimizem za spoprijemanje z boleznijo. Vsak božični večer osamljenim bolnikom zapoje Sveto noč in druge pesmi, saj glasba odpira srca. A mnogo huje je, pravi, ko za zahrbtno boleznijo zboli otrok – tako za otroke kot za njihove starše, ki si želijo edino to, da otrok ozdravi. Vse nas spodbuja, da jim pomagamo vsaj malo omiliti stisko, zato vsako leto organizira dobrodelni koncert za Junake 3. nadstropja – denar od vstopnic je vedno namenjen nakupu medicinske opreme zanje. »Skupaj lahko ustvarimo boljšo prihodnost, če le verjamemo v moč sočutja in vztrajnosti,« pravi, sebe pa najbolj osreči takrat, ko pomaga drugim.
Njeno poslanstvo pomagati drugim ji je bilo pravzaprav položeno že v zibelko, razmišlja danes z distance. Že v rani mladosti je izkušala bolezen in bolečino, in to jo je zaznamovalo za vse življenje. Njen oče je napravil samomor, mama pa je nedolgo zatem zbolela za rakom. Tako je Jolanda skrbela za mamo in tudi mlajšega brata. Ko je bila stara šestnajst let, se je poslovila tudi mama in z bratom sta ostala sama.
Zdravim tudi svojo dušo
»Ko kot otrok izgubiš starše, ki so tvoj varni pristan in največji podporniki, se počutiš neverjetno osamljenega. Čez noč moraš odrasti, če hočeš v življenju naprej, ne da bi padel v brezno ali zašel na kriva pota.« Takrat je pokopala svoje sanje, da bi bila zdravnica ali pevka. Morala je preživeti, in to obdobje jo je oblikovalo v osebo, kakršna je danes. »Izkušnje so me utrdile in mi dale krila, da lahko pomagam drugim ter jim stojim ob strani. Vsaka bolečina te naredi še močnejšega. Vzorec, ki sem ga imela kot otrok, je še vedno prisoten, bolečina, bolezen in trpljenje so moj varni okvir, drugim rada pomagam, ker mi je to poznano. Pomagam tudi zato, ker sama nisem imela ob sebi ljudi, ki bi mi pomagali, zato vem, kako je hudo, kadar si v stiski. S tem ko že šestnajst let kot prostovoljka delam na Onkološkem inštitutu, zdravim tudi svojo dušo.«
Prostovoljka
Prostovoljka na Onkološkem inštitutu je po naključju postala pred šestnajstimi leti. V bolnišnico je spremljala bolnega soseda, ki je bil v stiski in ga je bilo strah umreti. Tam jo je videla tamkajšnja psihoterapevtka in ji dejala, da jo je takoj začutila in da bi bila prava za njihovo hišo kot prostovoljka. Jolanda ji je najprej rekla, da tega ne bi mogla početi, ker se je takšne stvari preveč dotaknejo, po nekajdnevnem premisleku pa je povabilo sprejela. Na začetku je hodila tja trikrat na teden. »Njihove stiske sem nosila s seboj domov, zato sem morala postaviti mejo. Vidiš namreč hude stvari. Bolne mlade, ljudi, ki so odvisni od pomoči drugih. Veste, koliko jim pomeni, da je ob njih prostovoljec, ko jih je strah, kaj se bo z njimi zgodilo?! Lepa beseda, spodbuden stisk roke, pomirjujoč pogled pomagajo ljudem, da se malo sprostijo v svojem strahu in napetosti.« Saj se tudi sama velikokrat zjoka, ampak to, da pomaga, jo napolni s toliko energije, da se tja vedno znova vrača. Njena prizadevnost in sočutje so opazili tudi na najvišji ravni, saj ji je nekdanji predsednik Pahor podelil priznanje za izjemno prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti.
In kaj je povedala Jolanda po prejetju častnega naziva? O tem, kaj ji pomeni?
"Ogromno. A moram reči, da smo vse Slovenke leta, saj vsaka na svojem področju opravlja dobra dela in s tem ustvarja lepši svet. To priznanje mi je vodilo, da bom še naprej delala dobro, še z večjo vnemo. Zdaj sem tudi pod mikroskopom in želim si še več prostovoljcev ter ljudi, ki bi skupaj stopili in pomagali. Življenje je kratko, da bodimo srčni in sočutni drug do drugega, pa bo življenje veliko lepše."
Jolandi od srca čestitamo tudi iz uredništva TV Veseljak Golica!
