Ivan Malavašič je bil eden najbolj plodovitih piscev besedil za ansamble slovenske narodnozabavne glasbe, napisal pa je tudi nekaj nabožnih pesmi. Vseh skupaj je okoli 1750. Njegova besedila poznamo iz pesmi Ansambla Lojzeta Slaka, Ansambla Franca Miheliča, Beneških fantov, Ansambla Maksa Kumra, Ansambla bratov Poljanšek, Ansambla Matije Slaka, Ansambla Vita Muženiča, Ansambla Jožeta Kržeta, Šaleških fantov, Dobovskih pet, Ansambla Toneta Kmetca, Veselih planšarjev, Ansambla Ottavia Brajka, Ansambla Mihe Dovžana, Ansambla Jožeta Burnika, Ansambla Franca Flereta, Ansambla Henček in vrsto drugih. Nekaj njegovih pesmi pa je posnel in zapel tudi njegov sin Andrej Malavašič skupaj z ansamblom JAVOR.
Kot pisatelj je začel pri štiridesetih. Ko je delal v tovarni je začel pisati kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil
povesti in romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Predvsem je opisoval majhne. Preproste in dobre ljudi, ki so dostikrat zapostavljeni. V zgodbah je zagovarjal ljubezen in dobroto.
Že od mladih leta se je posvečal tudi slikarstvu ( obiskoval je zasebno slikarsko šolo pri prof. Rajku Slaperniku, društvu Klas in pri Likovnih samorastnikih). Naslikal je veliko različnih del, tematika njegovih slik je zelo raznovrstna in velikokrat temelji na resničnem življenju. Naslikal je tudi naslovnice za 7 svojih knjig, ki so izšle pri založbi Koščak. Poleg slikanja je bilo njegovo največje veselje pritrkovanje. Vodil je tudi cerkveni pevski zbor, sedem let pa zbor v domu starejših občanov na Vrhniki in bil v domači podlipski cerkvi organist.
Franci Smrekar je bil velik prijatelj Ivana Malavašiča. Svojemu mentorju je posvetil pesem z naslovom V spominih z nami on živi, Malavašičev sin Andrej pa jo je zapel in posnel skupaj z ostalimi člani ansambla JAVOR
