Z ansamblom je sodelovala skoraj 20 let. Njen kristalno čist sopran in njega interpretacija sta naredila Avsenikove viže še bolj iskrene. Svojo pot je začela zgodaj v dekliškem pevskem zboru. Sprva je bil njen glas opažen s strani profesorjev lokalne osnovne šole, nato Kamniške gimnazije, kasneje pa ji je pri nadaljnjemu razvoju pomagal še lokalni župnik iz Stranj pri Kamniku. Leta 1952 je na cerkvenem koru že samostojno prepevala Ave Marijo, francoskega avtorja Charlesa Francoisa Gounoda. Župnik je bil tako presunjen z izvedbo, da je za trenutek prekinil mašo in klonil pod lepoto Emine glasbene interpretacije.
Sodelovala je tudi v zboru, ki ga je vodil Janez Bole, dolgoletni umetniški vodja Slovenskega okteta. Po vseh teh izkušnjah, so ji profesorji v srednji šoli odločno svetovali: "Ema, ti moraš po končani gimnaziji nadaljevat s študijem petja." In tako je bilo. Kot sedemnajst letna deklica je prvič prestopila prag Akademije za glasbo v Ljubljani, pevsko pa je začela vidno napredovati pod mentorico Ksenjo Novak Kušej.
Ob prepevanju del največjih svetovnih klasikov, kot so: Strauss, Brahms, Schubert, je začela neizmerno uživati. Ko se je že tik pred koncem študija začela uveljavljati kot izvrstna pevka, je na njena vrata leta 1962 potrkal šarmantni Vilko Ovsenik. Kljub temu, da je bila do nedavnega še trdno odločena, da bo ostala v svetu klasične glasbe, jo je Vilko prepričal, da se je leta 1962 pridružila temu imenitnem ansamblu in z njim sodelovala skoraj 20 let.
Ob prihodu v ansambel, se je tudi za Emo začel nov glasbeni študij. Vilko je glasbeno znanje vsakega glasbenika posebej razčlenil, analiziral in ga začel graditi, da je postal takšen, kot ga potrebuje za uresničitev lastnih glasbenih vizij. Od vsakega glasbenika, ki je bil odločen, da se bo ansamblu razdal 100%, je Vilko tudi od Eme premišljeno in s pravim pedagoškim pristopom ter znanja iztisnil še dodatnih 100% glasbenega talenta.
Brata Avsenik sta zanjo napisala številne skladbe, kjer se je izkazala kot solistka. Naj izpostavimo samo: V gozdni samoti, Sinje moje, Nasvidenje, Cvetoče tulpe, Čakala bom, Moj lovec, Nabrala bom šopek cvetja, Povej mi, kje pomlad gostuje, Slovenija od kod lepote tvoje, Prehitro mimo je mladost, in druge... Njena glas je božal koncertne publike po vsej centralni Evropi, z Avseniki pa je zapela na več kot 6.000 koncertih. Po Avsenikih je kratko obdobje sodelovala z Ansamblom RŽ in z njimi studijsko posnela album, ki so ga naslovili 2. žetev, zadnji studijski posnetek, pa je namenila Triu Roberta Smolnikarja.
Gospa Prodnik še danes velja za pojem med pevkami domače glasbe in je velika vzornica tisočerim pevkam doma in na tujem.